Trenutek za dušo

Joj, kako hitro gre čas. Moja prijateljica je že čez polovico blagoslovljenega stanja, skoraj bo konec semestra, začenjajo se mi prvi izpiti, tedni kar minevajo zaradi vsega dela in polne glave, ki jo zadnje čase nekoliko težje prenašam po svetu.

Na splošno se ne smem pritoževat. Hitreje pomeni samo to, da bo cimra prej prišla nazaj v dom, da bodo kmalu tu prazniki, da bo kmalu nosil Miklavž, da bo kmalu poletje in bomo šli spet na morje, da se bodo rane (takšne in drugačne) hitreje celile in tako dalje.

Seveda me marsikaj moti. Moti, me to, da se naši odnosi spreminjajo iz toplega na mrzlo-hladno in to skoraj čez noč brez meni znanega vzroka. Moti me neiskrenost. Vem, v svojem življenju sem naredila že marsikaj narobe, vendar si želim, da bi to vedela, da bi imela možnost, da se opravičim in skušam popravljati svoje napake.

Ob vsem tem ne smem pozabiti na vse ljudi ob sebi, ki me osrečujete, mi nakazujete smisel, vlivate moči. Veliko vas je, težko vas preštejem, a čutim hvaležnost v srcu prav za vsakega posebej od A do Ž :).

Tema vs. svetloba

Žalosti me občutek nemoči ob nasilju, ki ga iz dneva v dan videvam v očeh nemočnih preživelih žrtvah.

Boli, da ne morem opisat. Lahko samo objemamo in z ljubeznijo zdravimo, kar se še pozdravit da.

Ob tem pa se sprašujem vsa večna vprašanja: zakaj?!?!?!?!?!?!

Brez besed sem in preprosto ne morem več. Ko bi lahko vzela njih bremena nase in jih nosila, kajti ni večjega trpljenja kot zreti v oči preživele žrtve nasilja in videti nemoč, strah, solze in globoke rane.

Še dobro, da izza vsega tega sije tudi upanje. Na koncu mi ne ostane drugega kot poprijeti za tisti kanček svetlobe z obema rokama se nanj opreti in vlivati pozornost, ljubezen, sprejemanje.

Nemoč kljub temu ostaja in najbrž ne bo nikoli povsem ugasnila, kajti bila je prižgana v trenutku, ko si je nekdo vzel pravico, da trpinči sočloveka v vsem njegovem dostojanstvu.

ER v živo :)

Spet sem padla s skirojem. Nisem dobro pritrdila balance in sem jo sredi poti izgubila izpod rok. Koleno je močno klecnilo in zaboleeeeeloo, da sem videla zvezde. Seveda sem padla na glavo in imam levo zgoraj eno tako veliko buško :). Po padcu sem prišla domov, delala, hodila, potem me ja pa bolelo bolj in bolj.

Če ne bi bilo mami in sestričen ter inštruktorja vožnje, dvomim, da bi šla na urgenco. Sedaj mi za ta obisk ni žal. Zanimivo je bilo. Koleno me je vedno huje bolelo, da skoraj nisem mogla stopit na nogo, poleg tega pa na takih krajih vidiš svašta. Neverjetno, koliko malčkov si na dan razbije glavo. Odrasli imajo pa povečini poškodbe na nogah (kolena, gležnji, kolki, zlomi kosti ...). Čakalna doba je pa odvisna od gneče, vrste poškodbe, starosti in od tega kdo te pripelje :)... sicer pa se giblje od dveh ur naprej. Toliko o statistiki...

Po dveh urah čakanja sem prišla na vrsto. Doktor je pogledal najproj poškodovano koleno, potem pa še zdravo koleno in ker mu ni bilo nič jasno, je rekel, da bomo slikali kar obe.

Čakam drugič pred rentgenom. Teta radiologinja je bila mlada, prijazna in se je prav tako čudila nad mojimi zanimivo oblikovnimi kostmi ter me nato vesela, ker je spoznala nekaj novega, napotila nazaj v čakalnico.

Čakam tretjič pred ambulanto. Ko pridem na vrsto, mi povedo, da nimam zlomljeno, da mi bodo povili in, da dobim bergle.

Čakam četrtič pred mavčarno na bergle. Stricu se je kar oddahnilo, ko je videl, da bo imel dovolj majhne bergelce zame. Ura je bila pol polnoči, jaz pa sem nasmejana odberglala iz urgence. Res, vse skupaj me je bolj zabavalo kot kaj drugega. Kaj bi šele bilo, če me ne bi bolelo koleno? :)

Mobitežave

Crknil mi je mobitel. No, ni mi crknil popolnoma, le njegov zvočnik je šel v večna lovišča za tehniko. Posledice:

• soliden račun v temu mesecu,
• onemogočena dvosmerna komunikacija,
• onemogočena budilka.

Vse to pomeni, da mora iskat alternative. Tako me je danes ob šestih zjutraj zbudil ta petelin :). Upam, da je samo mene, saj je res na glas kikirikal, pa še ustavit ga nisem mogla takoj.

Kaj mi je storiti? Glede na to, da je moja napravica še v garanciji, ga bom dala popravit. No, upanja, da bo popolnoma v redu, je šlo žemimo, saj vsi vemo kako je s takimi stvarmi. Ko se enkrat začno kvariti, potem ni več poti nazaj. Upam pa lahko samo to, da mi zdrži še pol leta.

Zadelo me je. Iznenada. Bilo je nekje vmes med njegovim grozeče - ponižujočim pogledom, kričanjem, loputanjem z vrati in razočarano - obupanim hlipanjem v čisti samoti, ko bi poklicala koga, pa prvič v dolgem času nisem imela v mislih nikogar, ki bi ga s takim "veseljem" obremenila s seboj.

Ne gre več tako naprej.

Hočem spremembo.

Imela jo bom.

Kako, še ne vem. Zagotovo pa pride načrt trdega dela, čiščenja in grajenja.

Tomažu v slovo

V teh deh nisem veliko govorila o njem, o njegovi smrti. Želela sem se posloviti po svoje, brez pompa in javnega premlevanja dogodkov.

Besed je bilo že tako preveč. Preveč vnaprejšnjih predvidevanj, obtoževanj in tudi preveč žalosti. Ja, gora ga je vzela. Ne vem, če dobro razumem alpiniste, vendar se mi zdi, da jih nekje globoko v srcu kdaj pa kdaj začutim.

Ni nemogočih poti, je zapisal Tomaž v svoji knjigi, ki sem jo od prijateljice dobila na posodo pred že kar nekaj leti. Žive fotografije mogočnih gora so me prevzele in me vsakič znova prevzemajo še zdaj. Ko se občasno znajdem v kaki slovenski gorski vasici ni se zazrem v zasnežene vrhove, si jih želim osvojiti. Želja je tako globoka, da kaj kmalu preusmerim svoje misli druga. Takrat razumem. Čeprav je najvišje kamorkoli sem kdaj sama prilezla, nekaj več kot 1200 metrov (pa še tu ni bilo ne vem kaj višinske razlike), razumem. Razumem občutek pogleda dol, občutek zmagoslavja, občutek lastne izpolnjenosti, občutek hvaležnosti ...

Seveda je še veliko drugih občutkov, ki nam, ki nismo alpinisti, ne bodo nikoli razkriti, prav tako kot nikoli ne bomo zares vedeli kaj pomeni za alpinista umreti na gori.

Slutim, da si Tomaž drugačne smrti ne bi želel. Logično, da bi si še želel priti nazaj, osvojiti vrh, sestopiti in živeti, vendar, če bi lahko izbiral, je najbrž Bog za njega prav izbral.

Ko je Nejc Zaplotnik umrl pod Manaslujem, sta bila sinova še majhna. Ne vem koliko sta stara Tomaževa otroka. Morda ne kaj dosti več kot sta bila Nejčeva. Mnogi govorijo o družinski neodgovornosti alpinistov, ki se podajajo na goro in na njej umrejo. Ja, ne bodo ga več videli, ne bodo ga več slišali, vendar jim je zapustil največ kolikor jim je lahko. Vzor predanosti, spoštovanja, ljubezni do gore, ki nas hkrati uči spoštovanja, predanosti in ljubezni do sočloveka.

Alpinisti so zame modri ljudje. Spoštujem in občudujem jih. Predvsem pa sem navdušena nad strastjo s katero ljubijo goro. Vrline, ki jih imajo so nam lahko vsem za zgled in ne samo njegovi družini.

Zapuščina je torej ogromna, le spoznati jo moramo s srcem.

It's the only thing I can remember

Letališče Jožeta Pučnika

:D vse je enkrat prvič.

In ne, nisem se peljala z letalom. Ne še :). Bila sem pa prvič na letališču Jožeta Pučnika. No, lažem. Bila sem še na bivšem Brniku, ko sem imela sedem let in smo pospremili strica in teto na poti v Avstralijo. Spomnim se, da sem skozi okna mahala veliki ptici na kateri sta poletela za celo leto od nas. Doma sem imela v vitrini pod televizijo zataknjeno tabelo, ki je prikazovala čas v Avstraliji v primerjavi z našim časom in tako sem lahko takoj vedela ali zajtrkujeta, kosita ali večerjata. Še vedno hranim nekatera njuna pisma in igrače ter nakit, ki sem ju dobila v dar od dol. Ja ... Onadva sta kriva za mojo neusahljivo željo po potovanjih.

Morda sem to željo začela uresničevat. Danes sem prvič sama peljala do letališča. No, z mano je bil inštruktor vožnje (hvala Bogu), ma vseeno sem bila jaz tista, ki sem sukala volan in pritiskala na gas (ali pa zavoro ;)).

Slutim, da bom dobra voznica. Kakopak hočem drugače, saj nimam izbire. Al' sem od prevoznikove hčere hči!

Brez besed

Le pogum - vstani - kliče te!

Doživela sem ga. Deja vu.

Oaza miru. Bivši hotel na Ljubelju, sedaj preurejen v nekak dom duhovnosti. Prav takšen kot je nekoč stal v naši vasi in na keterega imam zelo lepe spomine. Temno pobarvana lesena fasada, obiti balkončki, podoben vhod s treh strani, celo lustri so bili enaki.

Nisem šla pogledat kako je bil urejen z zadnje strani. Mislim, da bi mi bilo prehudo, če bi tam stala gugalnica na kateri sva s prijateljico preživeli dolge ure v prepevanju in zaupnih klepetih.

Vikend je bil prekrasen. Lučkarski. Vedno znova ugotavljam, da bo moja pot zagotovo povezana z Vero in lučjo. Koliko dobrih prijateljev sem že spoznala prek gibanja. Ne morem prešteti na prste. Preprosto ne morem. Prav tako me osebe s prizadetostjo spominjajo na to, da moram biti v vsakem dnevu hvaležna za to kar imam, za dar življenja, veselja, upanja. Sploh pa so oni tisti, ki mi vedno znova pokažejo kje je upanje, tisto pravo upanje.

Sploh pa mislim, da sem prišla nazaj v formo kar se tiče najrazličnejših čutenj sebe, drugih, narave in to mi je zakon!