Računaj name ...

Krog življenja

Življenje je nepredvidljivo. Enkrat smo gor, drugič gor. V zadnjih dneh se pospešeno učim tega, da je meja med gor in dol res tanka in nihče od nas nikoli ne ve, kaj vse se mu lahko v življenju zgodi in kje ter kdaj bo potreboval pomoč. Vse zemeljsko nam nič ne pomaga. Tudi izobrazba nima veliko pri tem. Včasih je preprosto preveč. Včasih nas navzdol potegne splet ogromno neugodnih okoliščin, včasih je lahko neprijetnost majhna in ena sama. Prav zato sem hvaležna za vsak, prav res vsak trenutek v življenju, ko sem srečna, vesela, zadovoljna. Hvaležna sem za vsak trenutek, ko Živim!

Sončki

Zadnje dejanje

=)

... ko je konec v bistvu začetek. 

Pišče

Ugotavljam, da sem na koncu faksa šele malo pišče, ki v bistvu nima kaj dosti pojma, kaj naj bi v življenju v resnici delalo ... :).

Občutek kompetentnosti je na nuli.

Četrto dejanje

Včasih je enostavno treba prevzeti pobudo in poiskat vrata, okno ali pač nekaj, kar nas premakne naprej v svet. Kadar delamo korake po novem terenu, nastopita negotovost in strah.

No, danes sem zaprla oči in le premaknila nogo naprej. Stopila sem na trdna tla, se oprijele roke, ki sem jo med korakom zagledala in sedaj se sprašujem ali bova morda le nadaljevala v dvoje ali ne.

Tretje dejanje

Ravnokar me je prešinilo, da je morda tudi ta vmesni čas, del vsega, kar spada v ta del življenja, ki se mi sicer zelo počasi razkriva.

Kajti, medtem ko se sprašujem, iščem odgovore na vprašanja, ko na enkrat veliko dvomim in potem spet neskončno zaupam, ko enkrat brezpogojno ljubim in drugič sebično nestrpno pričakujem vse takoj in zdaj, se v meni dogajajo ogromni premiki, enkrat naprej in drugič nazaj.

Seveda v tem času neprestano padam in se pobiram, jočem in se smejem, popolnoma zaupam in do konca dvomim. Totalna ambivalenca v vseh pogledih. 

A vendar čutim mir. 

Drugo dejanje

Že ob koncu prvega dejanja sem vedela, da mu bo enkrat sledilo tudi drugo. To je tisti občutek, ki mu ne vem pojasnila in zanj nimam konkretnih dokazov, ampak samo je.

Seveda sem se morala najprej naučiti vseh vrstic in razjasniti želje in pričakovanja, preden sem se podala v nadaljevanje te avanture.

Drugo dejanje je bilo še zanimivejše od prvega. Mislila sem, da bom domov odšla pomirjena, a enaka kot prej, le z občutkom, da sem naredila vse in izvedela tisto, kar sem želela. Mislila sem, da bom končno prepričala tisti del občutka, ki mi je govoril, da si vse domišljam in lahko preprosto zaprem to zgodbo in lepo počakam na novo.

Ja ... to sem si na tihem želela. Spremembe v življenju, četudi močno zaželjene, razburkajo morje v katerem jadramo in povzročijo marsikatero nevšečnost. Zato ljudje raje plujemo po dolgočasnem, mirnem morju in si raje le zamišljamo kako bi bilo, ko bi nas kdaj presenetil kakšen val.

No, v tem trenutku si mislim, da bom gotovo opisovala tudi tretje dejanje, do takrat pa vam želim, da pogumno plujete po morju življenja in se polni upanja zaženete v vsak val, ki vam prekriža načrte in spremeni utečeno smer.

Korak za korakom 2.0

"The secret of getting ahead is getting started. The secret to getting started is breaking your complex overwhelming tasks into small manageable tasks and then starting on the first one."

(Mark Twain)

Malo najstniškega vzdušja

O glasbi sem že precej pisala, več ali manj vam je tudi jasno kaj mi je všeč. Moj okus je širokospektralen, izoblikuje se pa že od otroštva.

Ko je dobra prijateljica na svojem blogu zapisala spomin na te dni preminulo legendarno pevko Whitney Houston, sem se spomnila na začetek doživljanja glasbe kot zdravila.

Nekje v šestem razredu sem dokaj pozno zvečer sama gledala neko oddajo. Menda je bil še Stojanov Poglej in zadeni na programu. Spomnim se, da sem ravno v času tiste oddaje razmišljala o tem, da bi se tudi jaz morda pridružila fanom neke glasbene skupine. Ker sem hotela biti originalna (BB, CATA, Kelly Family so torej odpadli) in, ker so se ravno v tisti oddaji na odru pojavili štirje postavni mladeniči in na playback odpeli svoj najnovejši singel Bodi moja, sem se odločila za Napoleone. Te novice nisem zelo širila naokoli, sem pa tisto leto za rojstni dan dobila njihovo prvo in edino kaseto.

Širokega dostopa do glasbe takrat nismo imeli. Obstajale so radijske postaje, ki so vrtele uspešnice (podobno kot sedaj) ter stare, dobre kasete. Bilo je že nekaj CDjev, a kaj, ko je bilo treba imeti tudi player. Moja zaloga ni bila velika, sploh, če jo primerjam z današnjo na računalniku, sem pa zato poznala in cenila vsak komad. Ko katerega od njih slišim, se lahko še sedaj brez težav preselim v "tisti čarobni čas" solz in smeha brez razloga.

Me je pa v svet tuje glasbe nedvomno popeljala sošolka in prijateljica, ki je bila tako dobra ter mi v večerih z radijskih postaj posnela nekaj uspešnic in dodala nekaj svojih najljubših komadov. Kaseto še hranim in kmalu je ne bom več imela kje poslušati, ker samo še en kasetnik v hiši deluje. Hvaležna sem ji, da je pomagala širiti obzorje ... in mi ga širi še sedaj s svojim uporniško trdnim življenjem.

Včasih rečem, da mi glasba rešuje življenje. Ne hecam se. Res mi ga. Občutek, ko se lahko popolnoma preselim v drug svet, ko lahko s petjem izrazim sebe, je neopisen. Prav zato rada ustrežem najstniški sestrični, ki me prosi za pošiljanje najrazličnejših komadov. Vem, kaj pomeni slišati točno določen komad v točno določenem trenutku. Vem, da je to marsikdaj antibiotik vnete duše.