Only the dead have seen the end of war. (Iz filma Brata, 2010)
V srednješolskih letih sem s skupino obiskala Auschwitz. Na vhodu nas je pozdravil ARBEIT MACHT FREI in potem smo vstopili v grozo prejšnjega stoletja. Šli smo skozi sobo polno las, druga je bila polna kovčkov, tretja polna glavnikov ... Množica otroških igrač in oblek za vse starosti in oba spola nas je pozdravljala na vsakem koraku. Ogledali smo si borne koče v katerih si je bilo kar težko predstavljati število njihovih prebivalcev, saj so bile tako zelo majhne in popolnoma neopremljene. Pred ruševinami nekoč visokega dimnika smo vsi v tišini obstali. S kepo v želodcu smo se vsi zavedali, da stojimo na pokopališču nedolžnih ljudi.
Križevega pota, ki smo ga zmolili med hojo ob železniških tirih smrti, ne bom nikoli v življenju pozabila, prav tako ne bom pozabila dolgega seznama imen vseh, ki so umrli v tem taborišču.
Zadnje čase veliko razmišljam o naši prihodnosti. Demokracija prej ali slej preide v anarhijo in ta se konča z diktaturo. Slednja bo najbrž najbolj ostra do sedaj, saj nam je z globalizacijo uspelo povezati svet v celoto in tako se bo tudi boril sam proti sebi. Ne vem točno za kaj vse se bomo borili in kako, a nekaj hudega bo spet prišlo nad nas.
Upam, da bom v tistih časih znala ohranit nedolžnost, dobroto in milino, kot jo ima sin nemškega oficirja v filmu. Upam, da se bom vedno znala odločati za in ne proti življenju.
0 komentar/-ja;/-jev:
Objavite komentar