Rodila sem se bela, odraščala med belci, temnopolte ljudi sem poznala zgolj s filmov in časopisov. Od nekdaj vem za revščino v Afriki, tudi o črnskem suženjstvu v Ameriki smo se učili v šoli.
Prve črnce sem v živo videla, ko je prišel pokojni pater Miha Drevenšek s pevsko skupini Ba Cengelo v Slovenijo in so nastopali po župnijah. Nikoli ne bom pozabila poskočnega majhnega fantka, ki mi je dal roko med nastopom ter se mi široko nasmejal. Temno rjava koža je prekrivala njegovo toplo rokico, tako kot bela koža prekriva mojo. Enakost, edinost. Logično!
V Sloveniji ne živi veliko temnopoltih ljudi, zato se večkrat zalotim, kako bolj radovedno pogledam za vsakega, ki ga kje srečam. Naj si še tako dopovedujem, da to ni vljudno, si ne morem pomagati. Konec koncev vem, da mnogi ljudje pogledujejo za mano in potem se počutim bolje. Neznano in neobičajno nam vedno vzbudi določeno mero pozornosti.
Dvakratni obisk Združenih držav mi je pomagal, da sem spoznala nekaj temnopoltih prijateljev. Nismo imeli priložnosti govoriti o njihovi zgodovini in statusu, ki ga imajo danes, vendar vem, da so še vedno zapostavljeni in najbrž bo moralo preteči še veliko vode, preden bomo resnično lahko govorili o enakopravnosti med belci in črnci. Rane in navade so pregloboke in stoletno suženjstvo se ne prežene zgolj v petdesetih letih.
Film me je nagovoril. Ne zgolj z vidika položaja temnopoltih, ampak z vidika spreminjanja sveta na bolje za vse ljudi, ki so zapostavljeni, ranjeni ali kakorkoli drugače oškodovani. Veliko je načinov, na katerega lahko spreminjamo svet po malih korakih in vsak mora poiskati svojo lino skozi katero naj se sliši glas vpijočega v puščavi.
Kje točno je moja lina, ne vem. Morda sem jo že našla, morda jo še bom. Vem le, da imam glas, voljo in cilj za dobro. Vse ostalo bo prišlo sproti.
0 komentar/-ja;/-jev:
Objavite komentar