Ljudje, ta film vam iskreno priporočam. Ne bom dolgovezila o njem, ker je sam zase dovolj zgovoren in ne bom ga postavljala nad oblake, ker je tja že postavljen.
Slovenski režiser Mitja Okorn je s poljskimi sodelavci ustvaril skoraj dvourno umetnino ob kateri sem se smejala do solz in jokala do nasmeška na obrazu. Nerealno realne situacije so me popeljale v tiste občutke prazničnega časa, ki sem jih vedno želela doživeti ob filmu takega žanra, a ga zaradi prevelike količine hollywoodskega sladkorja nikoli ni bilo.
Nič zato, če lahko v sami zgodbi vlečemo nekakšne paralele z oldtajmerjem Pravzaprav ljubezen (Love Actually, 2003), ki je za marsikoga (tudi zame je bil, do nekaj dni nazaj) najboljši film z božično vsebino. Zgodba je na koncu koncev tisočkrat bolj izpopolnjena, tako v dialogih, kot tudi v samih situacijah, ki so neponovljive in originalne.
Mitja Okorn, pozitivno si me presenetil in komaj čakam na priložnost za ogled naslednje umetnine.
0 komentar/-ja;/-jev:
Objavite komentar