Pogled nazaj

December je. Mesec inventur. Mesec koncertov, obdarovanj, cimeta, lučk.

Nedelja. Druga adventna.

Po dolgem sedenju na sicer zelo udobnih stolih in prepevanju letošnjih komadov za novoletni koncert, se le preselimo na oder. Sledi čakanje, poslušanje, ponavljanje tistih nekaj začetnih taktov, ter potrpežljivo spremljanje usklajevanje celega orkestra z dirigentom na čelu. Nekateri se večkrat utrujeni posedemo po praktikablih, seveda tik preden nam dirigent s paličico zamahne vstop, da je tako vsako posedanje zaman.

Kljub zborovskemu vstopu še malo posedim. Lačna in rahlo utrujena. Prejšnji dan je bila polna luna in že cel teden pred tem sem bolj slabo spala. Potem sem pa še na (pre)kratkem dopustu v Bohinjski Bistrici naletela na (možno) najtrši jogi na svetu.

Sopevka iz gostiteljskega zbora se mi nasmehne in izmenjava si nekaj prijaznih besed. Preprosto je. Domače. Po dveh letih smo postali pevski prijatelji.

Sledi oddaljen pogled s prijateljico, ki stoji med alti. Vidim, da je utrujena. A vendar izredno potrpežljivo stoji in čaka na ukaze tistega, ki stoji pred nami. Globine njenih oči mi razkrijejo še veliko več trpljenja, a o tistem redko govoriva. Kolikor se da, nosiva križe druga drugi in to je pravzaprav največ kar lahko narediva.

Obrnem se in se razgledam po zboru. Veliko nas je. Ker stojim na robu, vidim precej. Za mano stoji še ena prijateljica. Čutim tisto tiho povezanost med nama, kateri ne poznam razlage, zgolj veliko hvaležnost. Kot ponavadi se prešerno nasmejeva. 

Ko že mislimo, da je konec prvega dela in sledi težko pričakovano kosilo, se s še nekaj drugimi pomakneva v zaodrje proti izhodu. Zmotili smo se. Pokličejo nas nazaj.

Prijateljica začne peti to pesem:

Zasmejem se in pričnem peti z njo. Na ves glas, izgovorim pa vsako tretjo besedo. 

Besedilo je močno, čeprav se po pravici povedano, ne oziram več tako zelo nazaj. Bolj gledam naprej. Inventura torej letos ne pride v poštev. Kar je bilo, je bilo. Pomnim lahko samo posamezne dogodke brez posebnih obžalovanj. Pravzaprav si bom v mislih postavljala spomenike ponosa. 

Koncert bo že sedmega dne v letu 2012. Novo leto, pač. Nove priložnosti za nove spomenike. Naslednje leto se bomo v takem času spet pripravljali na isti koncert. Spet bomo zveličani stali na odru ter potrpežljivo čakali na dirigentov znak, le komadi bodo drugi in morda bo med nami nekaj novih obrazov. 

Življenje je cikličen proces, zato se ne splača kaj dosti ozirati nazaj. Vse nas bo počakalo ob letu osorej.