Na sam božični večer sem se povabila k prijateljici na ogled Marilyn Monroe v akciji. Z dvema kokakolama v torbi (božično vzdušje, in to ...) sem se, nekoliko skeptična do tega ali bom sploh uživala v tako starem filmu, odpravila od doma. Saj veste: narejeno igranje, motni posnetki, precej nerazumljivo govorjenje in dokaj nerazumljivo obnašanje.Vsak strah je bil odveč. Film je, navkljub narejenemu igranju, motnim posnetkom, nerazumljivemu govorjenju in tudi obnašanju, fantastičen. Ima na primer totalno nepredvidljiv konec. Kadri tišine in (zame) nepotrebnih posnetkov so kot nalašč za vmesne dialoge, ki so zrasli v najinih glavah.
Poleg tega je bila uboga Marilyn ves čas filma v eni in isti ozki beli obleki. Upam, da jih je imela na snemanju več, saj je v nasprotnem primeru popolnoma logično, da jo je Laurence Oliver tako vztrajno zavračal, saj je morala po neskončnih urah snemanja precej smrdeti.
Ni čudno, da je Marilyn taka legenda v tem biznisu, saj je res dobra igralka. Pustimo narejenost, tako so pač igrali v tistem času in tudi sama zgodba je zelo zanimiva in razgibana (če odštejemo nekajminutni glasbeni uvod in kronanje na sredini filma).
Komaj čakam na naslednjo vintage filmsko matinejo!
1 komentar/-ja;/-jev:
Naslednjega ti izbereš!
Objavite komentar