Vse najboljše!!!

Danes bi Jana praznovala 18 let. Upam, da praznuje v nebesih

Misel nanjo še vedno boli, zato se temu več ali manj izogibamo. Stric jo vsake toliko omeni, nam pove kak spomin, ki nas pogreje pri srcu, hkrati pa vsak od nas obstoji v tišini, se morda spomni njenega obraza ali najljubšega spomina. Težko nam je. Ne razumemo. Želimo si, da bi bila med nami.

Vse, kar nam je ostalo, so spomini.

Osem let sem bila stara, ko se je rodila. Vesela sem je bila, saj po njej nisem bila več tamala med sestričnami in bratrancem. Prav v živo se spomnim dneva, ko sva šli z mamo na obisk. Bila je prvi dojenček, ki sem ga čisto sama držala v svojem naročju. Tako drobna je bila.

Povezovala nas je. Povezovala je svojo družino. Bila je ena redkih ljudi, ki je našega trmastega strica, svojega očeta lahko prepričala v marsikaj. Verjamem, da svojo nalogo povezovanja opravlja še iz onostranstva.

Nisva se veliko družili, nazadnje sva malo več govorili enkrat maja med šmarnicami, ko sva si delali družbo na koru pred diaprojektorjem. Bila je zanesljiva enajstletnica. Resna tudi. Malce drugačna od svojih furjastih sošolk, a kljub temu tako preprosta in otroška. Rada sem se pogovarjala z njo.

Bila je naša mala iskrena, preprosta in skoraj vedno nasmejana sestrična.