Danes bi rada nekaj delila z vami. Nekaj osebnega, mojega.
Rekli boste, da niso nič posebnega, a meni pomenijo ogromno. Slike iz otroštva. Ni jih veliko, saj nismo imeli pri hiši fotoaparata dokler ga nisem dobila kot darilo iz Avstralije in je še sedaj nekje ter čaka na nov film in enkratne trenutke.
Največ slik imam torej s poletnih dni, ko je bil na počitnicah stric in nas je poslikal z vseh strani. Ko je šel domov, smo kmalu dobili težko kuverto in veselje je bilo veliko. Taisti stric nas še sedaj razveseljuje in tistih nekaj fotografij v kuverti nam še vedno pomenijo več kot vseh tisoč digitalnih na spominski kartici z enega samega izleta.
Fotografijo, ki jo vidite spodaj, pa izjemoma ni posnel stric, ampak neka zdravnica v Ljubljani, ki je v spremljala moj napredek v otroštvu. Z atovega naročja sem tako začudeno in na široko zrla v svet, da se vedno znova navdušim. Ogromne očke, rdeča, napihnjena lička, srčasto znamenje sredi čela, drobna usteca povezana v "uuu", nekaj drobnih kodrčkov ter rokica, ki se nežno dotika obraza. To sem jaz. Morda je videti tudi blag obris solz izpred nekaj minut, saj sem tudi bala zdravnikov, ker nikoli nisem pravzaprav vedela kaj bodo z mano še počeli.
Starosti si na tej sliki ne morem določit. Tam nekje dve ali tri leta imam. Vsekakor sem drobna in krhka, a videti je, da se počutim varno.
2 komentar/-ja;/-jev:
Tine si kar ne more nagledat te slike. Se mu dopadeš:)).
uuu, meni je pa v oči padel tvoj tata. se mi zdi, d prow ljubezen sije iz njegovega obraza.
Objavite komentar