Sedim na stolu v prvi vrsti in od strani pogledujem na svojo levo stran. Vem, da me opazuje. Vem, da njegove oči ravno tako vsake toliko merijo v mojo smer, kot tudi moje v njegovo.
Pustila sem prazen stol med nama, varno razdaljo, kot bi čutila nevarnost na vidiku.
Čisti strah preplavi moje telo, obrnem se nazaj in se posvetim prijateljici. Varno pristanem sredi solz smeha zaradi tisoč in prve "fore" tistega večera.
Pogled mi spet uide k njemu. Tokrat sem pogumnejša, a ne dovolj, da bi ga vsaj pozdravila. Kot bi čutila ...
... njegov pogled. Zanimiv. Edinstven. Nerazložljiv.
Ko se dvorana bolj napolni, vstane in odide proti izhodu. V tistem trenutku dojamem to najino nenavadno tiho "povezanost" pogledov.
Želja vznikne in strah me mine. Ne popolnoma, a dovolj, da si dovolim uresničevati drobne sanje.
Nate se zavesa odstre in začne se prvo dejanje.
5 komentar/-ja;/-jev:
Dobro pises. Tako kot jaz, zanimive osebe samo gledas in je vrnjena pozornost ze cela zmaga. Ves, kaj je najbolj hudo? To, da morda on cisto slucajno gleda v tvojo smer. In da si njegova custva samo domisljas, ker bi bila resnica zate prevec kruta, mozna resnica, da je tvoje custvo enostransko. Realno je namrec, da ce bi tudi on kaj cutil, bi bila vidva ze davno skupaj! Zato sanjas še naprej.Veliko je tega, mladost pa mine. "Cakale na princa, docakale menopavzo," pravi dr. Milivojevic. Zalostno, a resnicno, ker nimamo vsi srece v ljubezni!
Waw! Zadel/-a si v srčiko, v bistvo celega mojega zapisa, celo življenja. Sem kar trikrat prebrala tvoje besede in se na koncu res smejala, ker skoraj ne morem verjet, da me je nekdo tako dobro prebral! Ali imaš torej kak nasvet kako se prebiti iz tega začaranega kroga še pred menopavzo? ;)
Sem 36- letna samska (pri meni menopavza ni vec dalec-). V zvezi s svojim strahom ocitno pred blizino ali zavrnitvijo, zal nisem nikdar iskala pomoci pri za to strokovno usposobljenih osebah, pri psihotepevtki. Samo od sebe pa se ni nic uredilo, zato sem ostala samska. Taka sramezljivost, zavrtost,ko ti je nekdo vsec, to ni ravno znak dusevnega zdravja in nima dobre prognoze za partnerstvo, zato je po moje nujna strokovna obravnava in še kljub ostajajo samski. Druga resitev pa je vzeti apaurin in izpovedati custva))) Okrog 30.letih sem res bla nesrecna okioli svojega stanja, da imajo vsi druzine razenmene. Danes pa sem pomirjena in se cutim dobra, taka kot sem. Oprosti za utrujanje z mojo zgodbo, ampak taka je pac.
Se strinjas s cim od zapisanega ali pa raje tud vnaprej verjames v nenadno cudezno spremembo in v ljubezen?
Jaz ne, ker sem ziv dokaz za to, da do tega ne pride vec. Ne glede na nasa umisljanja.
Ne, seveda tako pri sebi kot tudi pri drugih popolnoma dopuščam odprta vrata. Tudi nisem še tako zelo stara, da bi me mogla skrbet menopavza in, če smo že pri njej, tudi ta ni jasno merilo za ljubezen med dvema. Če pač pride kasneje, pride kasneje, Bog pomagej! :)
Strokovne pomoči sama ne bi iskala (vsaj v tem trenutku ne). Se še vedno na koncu prepuščam Bogu, da me vodi. Seveda pa veliko delam na sebi ... ampak to že precej spontano, brez posebnega namena ali plana.
Tudi čustva sem že izpovedovala in to ne v puberteti, ko jih itak vsi :)... Je pač moja situacija taka, da bom, ko bo prišel "princ" mimo, zagotovo vedela, da misli resno in bo šlo zares in po hitrem postopku.
Objavite komentar