Iščem drobce življenja ...

A Song For You by Alex Murdochi

2012-01-25T23:26:00.000+01:00

Prvo dejanje

2012-01-23T23:26:00.001+01:00

Sedim na stolu v prvi vrsti in od strani pogledujem na svojo levo stran. Vem, da me opazuje. Vem, da njegove oči ravno tako vsake toliko merijo v mojo smer, kot tudi moje v njegovo.

Pustila sem prazen stol med nama, varno razdaljo, kot bi čutila nevarnost na vidiku.

Čisti strah preplavi moje telo, obrnem se nazaj in se posvetim prijateljici. Varno pristanem sredi solz smeha zaradi tisoč in prve "fore" tistega večera.

Pogled mi spet uide k njemu. Tokrat sem pogumnejša, a ne dovolj, da bi ga vsaj pozdravila. Kot bi čutila ...

... njegov pogled. Zanimiv. Edinstven. Nerazložljiv.

Ko se dvorana bolj napolni, vstane in odide proti izhodu. V tistem trenutku dojamem to najino nenavadno tiho "povezanost" pogledov.

Želja vznikne in strah me mine. Ne popolnoma, a dovolj, da si dovolim uresničevati drobne sanje.

Nate se zavesa odstre in začne se prvo dejanje.

Čunga Lunga na kitari

2012-01-22T17:33:00.000+01:00

Ni Čunga Lunga, ampak Sungha Jung, izvrsten kitarist ....

Krhek spomin

2012-01-19T22:29:00.000+01:00

Danes bi rada nekaj delila z vami. Nekaj osebnega, mojega.

Rekli boste, da niso nič posebnega, a meni pomenijo ogromno. Slike iz otroštva. Ni jih veliko, saj nismo imeli pri hiši fotoaparata dokler ga nisem dobila kot darilo iz Avstralije in je še sedaj nekje ter čaka na nov film in enkratne trenutke.

Največ slik imam torej s poletnih dni, ko je bil na počitnicah stric in nas je poslikal z vseh strani. Ko je šel domov, smo kmalu dobili težko kuverto in veselje je bilo veliko. Taisti stric nas še sedaj razveseljuje in tistih nekaj fotografij v kuverti nam še vedno pomenijo več kot vseh tisoč digitalnih na spominski kartici z enega samega izleta.

Fotografijo, ki jo vidite spodaj, pa izjemoma ni posnel stric, ampak neka zdravnica v Ljubljani, ki je v spremljala moj napredek v otroštvu. Z atovega naročja sem tako začudeno in na široko zrla v svet, da se vedno znova navdušim. Ogromne očke, rdeča, napihnjena lička, srčasto znamenje sredi čela, drobna usteca povezana v "uuu", nekaj drobnih kodrčkov ter rokica, ki se nežno dotika obraza. To sem jaz. Morda je videti tudi blag obris solz izpred nekaj minut, saj sem tudi bala zdravnikov, ker nikoli nisem pravzaprav vedela kaj bodo z mano še počeli.

Starosti si na tej sliki ne morem določit. Tam nekje dve ali tri leta imam. Vsekakor sem drobna in krhka, a videti je, da se počutim varno.

Ice cream in Trump Tower

2012-01-16T18:10:00.000+01:00

Red Rose.

Ja, to je bilo ime okusa.

Red Rose!

Nikoli ne bom pozabila najslabšega sladoleda v življenju, ki sem ga jedla v stolpu tega bogataša. V kolikor se mi še enkrat v življenju nasmehne sreča in obiščem New York, ga bom iz golega spoštovanja do spomina na dobre stare čase naročila še enkrat.

Red Rose!

100 songs to save a life

2012-01-12T23:55:00.000+01:00

Nisem človek, ki bi se navduševal nad eno ali dvema skupinama. Niti nisem izbirčna med glasbenimi žanri. Poslušam vse. Tudi metal, kadar mi paše.

So skupine in posamezniki, ki so pri meni v prednosti - Coldplay, Kreslin, Plain White T's, Green Day, Povia, Laura Pausini, Taylor Swift, Tabu ... a kljub temu, sem odprta za nove komade novih izvajalcev, ki mi mimogrede popestrijo dan.

Ogromno mi pomenijo besedila, ki jih melodija šele nadgradi in ne obratno, kot to skušajo narediti določeni puhli glasbeniki. Na podlagi besedil se torej odločam ali sodi pesem med moje najljubše ali ne.

Največ od vsega pa mi po slišani dobri pesem pove kontekst v katerem sem jo slišala. V vsako najljubšo vpletem čustva, spomine, ljube ljudi, dogodke, tako da pesem na koncu postane mojamoja. Potem jo pa lahko poslušam cel dan, brez odmora in s tem kradem živce vsem v svoji okolici.

Še sedaj na primer vem kateri komad pripišem svoji prvi ljubezni in ob katerem komadu sem jokala na okenski polici v varnem zavetju svoje sobe, ko se je ta nesrečno končala, pa je od tega že več kot 10 let nazaj.

Lahko bi rekla, da skozi najrazličnejše komade pišem prav poseben dnevnik. Zato sem tudi pred letom dni sklenila, da vse skupaj povzamem playlisto, ki mi bo na voljo na vsakem koraku. Iz 100 pesmi je sedaj na kupu že več kot 200, ideje pa še padajo z na novo obujenimi spomini. Četudi vem, da drugim te moje pesmi ne bodo pomenile toliko, kolikor pomenijo meni, vseeno upam, da bo nekdo v tem seznamu, če mu bo prišel po roke, našel komad, ki ga bo rešil in dvignil.

Ali je vredno?

2012-01-11T21:57:00.001+01:00

Živim. Načeloma se ne sprašujem o tem, ali je vredno živeti, ker pač živim. Tega ne mislim spreminjati.

Živeti hočem.

Se pa danes sprašujem ali se je vredno truditi skozi te dneve in komaj preživljati vso to bolečino, ki je na trenutke prav neznosna.

Bolečina samote. Bolečina nevednosti. Bolečina ene same potrpežljivosti.

Zasuta :)

2012-01-03T10:23:00.000+01:00

S pozornostjo in delom. Prvo mi je neznansko všeč, drugo pa ... tudi.

No, to, da je dež pojedel sneg, mi ni všeč, a se nadejam, da bo kmalu spet začelo snežiti in se bo vse obarvalo po moje - v belo!

Ne vem kaj imam s tem snegom in zimo, pravzaprav. Preprosto všeč mi je mraz in beli objem snežink. Ob tem se lažje koncentriram, načrtujem, delam, živim.

Novo leto malo drugače

2012-01-02T10:36:00.000+01:00

Če bi imela "na milijone" izbire, se najbrž ne bi na prvo žogo odločila za to varianto. Malo preveč duhovnosti na kupu, posebej zame, ki sem v zadnjem letu precej v negativno "uravnotežila" svoje udejstvovanje pri takšnih in drugačnih duhovnih stvareh.

Poleg tega sem očitno že v zapečkarskih letih, kar pomeni, da mi je spoznavanje novih ljudi prej v breme kot v veselje in sem imela tudi s tem nekaj težav. Raznolikost posameznikov v skupini je bila namreč nadpovprečna in zato je bilo potrebno toliko več prilagajanja, sprejemanja in konec koncev razločevanja. Za vse.

Na "noviga lejta dan" sem bila pa vesela, da sem se do kraja potrudila in odnesla veliko. Najbrž sem za celo leto nazaj nadoknadila, kar se tiče duhovnega udejstvovanja, kar tudi ni mačji kašelj in lahko zdaj spet malo "zabušavam" naprej :). Poleg tega pa sem spoznala kar nekaj prijetnih ljudi, od katerih me je vsak nekaj novega naučil, bodisi o sebi ali tudi o meni sami.

Vesela sem tudi, ker sem ta vsakdanji čas preživela s prijateljico, ki me pozna, prebere, nasmeje in mi veliko pomeni ...

Mislim, da bom še kar nekaj časa živela iz te izkušnje.

Lepota upanja

2011-12-30T10:36:00.001+01:00

Ponoči je zapadlo ščepec snega, ki je zakril zelene otoke po poljih in blato ob cestah. Svet je lep.

Na okenski polici stojijo, ob jaslicah in smrečici, voščilnice, ki sem jih letos prejela od prijateljev. Toplo mi je ob misli na vse prijatelje.

Soba v domači hiši, v kateri kraljujem, je polna zakladov in delovne vneme ter življenjske ideje, ki se mi v njej porajajo, so visokoleteče in lepe. Slutim svetlo prihodnost.

Čas, ki sem ga letos preživela z družino in sorodniki, je neponovljiv in neskončno dragocen. Hvaležna sem za vse odnose, ki jih gradimo skupaj.

Na Facebooku lahko vsak dan opazujem spreminjanje statusov svojih prijateljev iz tujine, spremljam njihova življenja, z njimi tudi poklepetam in se veselim. Ko zaprem oči, vidim palme in visoke stolpnice ter množico malih ljudi, ki so mi, lahko rečem, popolnoma spremenili pogled na življenje, svet in ljubezen.

Čez dva dni bomo obesili na stene nove koledarje in začeli obračati liste od začetka. Ponedeljek bo. Navaden dan. Vsi spomini, vsi odnosi in tudi svet, vse bo (upam) takšno kot je danes. Ljudje bomo le simbolično zapluli v nekaj novega, morda razburljivega, morda dolgočasnega, a predvsem vsakdanjega. Svet se vrti, življenje je ciklično, mi pa znotraj tega rastemo in se oblikujemo.

Želim vam, da bi ta vsakdanji prehod iz starega v novo preživeli v miru, z ljudmi, ki jih imate radi ter v upanju na lepo življenje, ki je pred nami. Saj ne bo lahko, tako kot tudi nič do sedaj ni bilo lahko, a naj bo vsaj pogled na trud, na vzpone in padce poln zaupanja in upanja.

The Prince and the Showgirl (1957)

2011-12-29T23:18:00.003+01:00

Na sam božični večer sem se povabila k prijateljici na ogled Marilyn Monroe v akciji. Z dvema kokakolama v torbi (božično vzdušje, in to ...) sem se, nekoliko skeptična do tega ali bom sploh uživala v tako starem filmu, odpravila od doma. Saj veste: narejeno igranje, motni posnetki, precej nerazumljivo govorjenje in dokaj nerazumljivo obnašanje.Vsak strah je bil odveč. Film je, navkljub narejenemu igranju, motnim posnetkom, nerazumljivemu govorjenju in tudi obnašanju, fantastičen. Ima na primer totalno nepredvidljiv konec. Kadri tišine in (zame) nepotrebnih posnetkov so kot nalašč za vmesne dialoge, ki so zrasli v najinih glavah.

Poleg tega je bila uboga Marilyn ves čas filma v eni in isti ozki beli obleki. Upam, da jih je imela na snemanju več, saj je v nasprotnem primeru popolnoma logično, da jo je Laurence Oliver tako vztrajno zavračal, saj je morala po neskončnih urah snemanja precej smrdeti.

Ni čudno, da je Marilyn taka legenda v tem biznisu, saj je res dobra igralka. Pustimo narejenost, tako so pač igrali v tistem času in tudi sama zgodba je zelo zanimiva in razgibana (če odštejemo nekajminutni glasbeni uvod in kronanje na sredini filma).

Komaj čakam na naslednjo vintage filmsko matinejo!

Pisma svetemu Nikolaju (2011)

2011-12-27T22:57:00.001+01:00

Ljudje, ta film vam iskreno priporočam. Ne bom dolgovezila o njem, ker je sam zase dovolj zgovoren in ne bom ga postavljala nad oblake, ker je tja že postavljen.

Slovenski režiser Mitja Okorn je s poljskimi sodelavci ustvaril skoraj dvourno umetnino ob kateri sem se smejala do solz in jokala do nasmeška na obrazu. Nerealno realne situacije so me popeljale v tiste občutke prazničnega časa, ki sem jih vedno želela doživeti ob filmu takega žanra, a ga zaradi prevelike količine hollywoodskega sladkorja nikoli ni bilo.

Nič zato, če lahko v sami zgodbi vlečemo nekakšne paralele z oldtajmerjem Pravzaprav ljubezen (Love Actually, 2003), ki je za marsikoga (tudi zame je bil, do nekaj dni nazaj) najboljši film z božično vsebino. Zgodba je na koncu koncev tisočkrat bolj izpopolnjena, tako v dialogih, kot tudi v samih situacijah, ki so neponovljive in originalne.

Mitja Okorn, pozitivno si me presenetil in komaj čakam na priložnost za ogled naslednje umetnine.

Praznični odtenki

2011-12-25T00:42:00.001+01:00

Kako zelo je naše življenje odvisno od našega dojemanja in ravnanja, se najbolj pokaže v prazničnih dneh, ko smo ljudje pod vtisom, z romantiko nabitega pričakovanja, ki se lahko v vsaki sekundi razbije na tisoč koščkov, ter postane turobno, moreče in neznosno.

Odvisni smo tudi od odnosov in, ker smo med prazniki navadno še več skupaj kot ponavadi, je možnost za najrazličnejše spore in zamere, toliko večja.

Ko se sama oziram nazaj, se lahko domislim najrazličnejših odtenkov, ki so jih imeli prazniki do sedaj. Iz otroštva mi ostaja predvsem čaroben občutek pričakovanja daril na začetku decembra, postavljanje jaslic, dolgih bogoslužij, petja, mraza ...

V puberteti je mlad človek več ali manj odvisen od reakcij bližnjih, ki so mu redkokdaj po volji, zato se spomnim, da iz tistega obdobja nimam vedno najlepših spominov na praznike. Vedno je šlo nekaj narobe. Enkrat je nekdo kaj narobe naredil, rekel, ni naredil ali pa je bilo preprosto vse tako odveč, da sem bila brez konkretnega razloga jezna na cel svet okoli sebe.

Sedaj, ko se šteje, da me je puberteta že pred nekaj leti minila, so prazniki mirnejši. Ni več tistega otroškega vznesenega pričakovanja in burnih čustvenih reakcij, je pa vsekakor to zame pomemben čas, ki mi je dan, da ga preživim v krogu svojih najdražjih. Ni mi več tako zelo pomembno, kako neodgovorno in čudno se obnašajo ljudje okoli mene, ampak je bolj važno to, kako se jaz obnašam do njih, kako jih sprejemam in koliko sebe jim dam na razpolago. Najpomembnejše od vsega pa je, da najdem mir v sebi. Da najdem tistega Jezusa, ki se rodi v vsakem od nas, če ga povabimo.

Vsako leto je drugače. Kdaj je malo bolj čustveno, letos, na primer, malo manj. Je pa bolj realno, kar lahko približam vsakdanjosti, ki nas bo še kako hitro pričakala za vrati novega leta.

Ni namreč tako težko doživeti romantičnih občutkov božiča takrat, ko je vesoljno stvarstvo prežeto z njimi in vsaka radijska postaja vrti skomercializirano verzijo Svete noči. Veliko težje je ves ta mir in to veselje ohraniti ter živeti tudi po tistem, ko se na radiu spet pojavijo morbidne novice o negotovi prihodnosti ter nas zalije aprilski dež. Morda bi lahko vsi skupaj takrat še enkrat spregovorili o pomenu današnjega spomina na Jezusovo rojstvo.

Vse najboljše!!!

2011-12-15T12:56:00.049+01:00

Danes bi Jana praznovala 18 let. Upam, da praznuje v nebesih

Misel nanjo še vedno boli, zato se temu več ali manj izogibamo. Stric jo vsake toliko omeni, nam pove kak spomin, ki nas pogreje pri srcu, hkrati pa vsak od nas obstoji v tišini, se morda spomni njenega obraza ali najljubšega spomina. Težko nam je. Ne razumemo. Želimo si, da bi bila med nami.

Vse, kar nam je ostalo, so spomini.

Osem let sem bila stara, ko se je rodila. Vesela sem je bila, saj po njej nisem bila več tamala med sestričnami in bratrancem. Prav v živo se spomnim dneva, ko sva šli z mamo na obisk. Bila je prvi dojenček, ki sem ga čisto sama držala v svojem naročju. Tako drobna je bila.

Povezovala nas je. Povezovala je svojo družino. Bila je ena redkih ljudi, ki je našega trmastega strica, svojega očeta lahko prepričala v marsikaj. Verjamem, da svojo nalogo povezovanja opravlja še iz onostranstva.

Nisva se veliko družili, nazadnje sva malo več govorili enkrat maja med šmarnicami, ko sva si delali družbo na koru pred diaprojektorjem. Bila je zanesljiva enajstletnica. Resna tudi. Malce drugačna od svojih furjastih sošolk, a kljub temu tako preprosta in otroška. Rada sem se pogovarjala z njo.

Bila je naša mala iskrena, preprosta in skoraj vedno nasmejana sestrična.

The Help (2011)

2011-12-14T22:31:00.001+01:00

Rodila sem se bela, odraščala med belci, temnopolte ljudi sem poznala zgolj s filmov in časopisov. Od nekdaj vem za revščino v Afriki, tudi o črnskem suženjstvu v Ameriki smo se učili v šoli.

Prve črnce sem v živo videla, ko je prišel pokojni pater Miha Drevenšek s pevsko skupini Ba Cengelo v Slovenijo in so nastopali po župnijah. Nikoli ne bom pozabila poskočnega majhnega fantka, ki mi je dal roko med nastopom ter se mi široko nasmejal. Temno rjava koža je prekrivala njegovo toplo rokico, tako kot bela koža prekriva mojo. Enakost, edinost. Logično!

V Sloveniji ne živi veliko temnopoltih ljudi, zato se večkrat zalotim, kako bolj radovedno pogledam za vsakega, ki ga kje srečam. Naj si še tako dopovedujem, da to ni vljudno, si ne morem pomagati. Konec koncev vem, da mnogi ljudje pogledujejo za mano in potem se počutim bolje. Neznano in neobičajno nam vedno vzbudi določeno mero pozornosti.

Dvakratni obisk Združenih držav mi je pomagal, da sem spoznala nekaj temnopoltih prijateljev. Nismo imeli priložnosti govoriti o njihovi zgodovini in statusu, ki ga imajo danes, vendar vem, da so še vedno zapostavljeni in najbrž bo moralo preteči še veliko vode, preden bomo resnično lahko govorili o enakopravnosti med belci in črnci. Rane in navade so pregloboke in stoletno suženjstvo se ne prežene zgolj v petdesetih letih.

Film me je nagovoril. Ne zgolj z vidika položaja temnopoltih, ampak z vidika spreminjanja sveta na bolje za vse ljudi, ki so zapostavljeni, ranjeni ali kakorkoli drugače oškodovani. Veliko je načinov, na katerega lahko spreminjamo svet po malih korakih in vsak mora poiskati svojo lino skozi katero naj se sliši glas vpijočega v puščavi.

Kje točno je moja lina, ne vem. Morda sem jo že našla, morda jo še bom. Vem le, da imam glas, voljo in cilj za dobro. Vse ostalo bo prišlo sproti.

The Boy in Striped Pyjamas (2008)

2011-12-12T17:40:00.002+01:00

Only the dead have seen the end of war. (Iz filma Brata, 2010)

V srednješolskih letih sem s skupino obiskala Auschwitz. Na vhodu nas je pozdravil ARBEIT MACHT FREI in potem smo vstopili v grozo prejšnjega stoletja. Šli smo skozi sobo polno las, druga je bila polna kovčkov, tretja polna glavnikov ... Množica otroških igrač in oblek za vse starosti in oba spola nas je pozdravljala na vsakem koraku. Ogledali smo si borne koče v katerih si je bilo kar težko predstavljati število njihovih prebivalcev, saj so bile tako zelo majhne in popolnoma neopremljene. Pred ruševinami nekoč visokega dimnika smo vsi v tišini obstali. S kepo v želodcu smo se vsi zavedali, da stojimo na pokopališču nedolžnih ljudi.

Križevega pota, ki smo ga zmolili med hojo ob železniških tirih smrti, ne bom nikoli v življenju pozabila, prav tako ne bom pozabila dolgega seznama imen vseh, ki so umrli v tem taborišču.

Zadnje čase veliko razmišljam o naši prihodnosti. Demokracija prej ali slej preide v anarhijo in ta se konča z diktaturo. Slednja bo najbrž najbolj ostra do sedaj, saj nam je z globalizacijo uspelo povezati svet v celoto in tako se bo tudi boril sam proti sebi. Ne vem točno za kaj vse se bomo borili in kako, a nekaj hudega bo spet prišlo nad nas.

Upam, da bom v tistih časih znala ohranit nedolžnost, dobroto in milino, kot jo ima sin nemškega oficirja v filmu. Upam, da se bom vedno znala odločati za in ne proti življenju.

Pogled nazaj

2011-12-11T18:03:00.001+01:00

December je. Mesec inventur. Mesec koncertov, obdarovanj, cimeta, lučk.

Nedelja. Druga adventna.

Po dolgem sedenju na sicer zelo udobnih stolih in prepevanju letošnjih komadov za novoletni koncert, se le preselimo na oder. Sledi čakanje, poslušanje, ponavljanje tistih nekaj začetnih taktov, ter potrpežljivo spremljanje usklajevanje celega orkestra z dirigentom na čelu. Nekateri se večkrat utrujeni posedemo po praktikablih, seveda tik preden nam dirigent s paličico zamahne vstop, da je tako vsako posedanje zaman.

Kljub zborovskemu vstopu še malo posedim. Lačna in rahlo utrujena. Prejšnji dan je bila polna luna in že cel teden pred tem sem bolj slabo spala. Potem sem pa še na (pre)kratkem dopustu v Bohinjski Bistrici naletela na (možno) najtrši jogi na svetu.

Sopevka iz gostiteljskega zbora se mi nasmehne in izmenjava si nekaj prijaznih besed. Preprosto je. Domače. Po dveh letih smo postali pevski prijatelji.

Sledi oddaljen pogled s prijateljico, ki stoji med alti. Vidim, da je utrujena. A vendar izredno potrpežljivo stoji in čaka na ukaze tistega, ki stoji pred nami. Globine njenih oči mi razkrijejo še veliko več trpljenja, a o tistem redko govoriva. Kolikor se da, nosiva križe druga drugi in to je pravzaprav največ kar lahko narediva.

Obrnem se in se razgledam po zboru. Veliko nas je. Ker stojim na robu, vidim precej. Za mano stoji še ena prijateljica. Čutim tisto tiho povezanost med nama, kateri ne poznam razlage, zgolj veliko hvaležnost. Kot ponavadi se prešerno nasmejeva.

Ko že mislimo, da je konec prvega dela in sledi težko pričakovano kosilo, se s še nekaj drugimi pomakneva v zaodrje proti izhodu. Zmotili smo se. Pokličejo nas nazaj.

Prijateljica začne peti to pesem:

Zasmejem se in pričnem peti z njo. Na ves glas, izgovorim pa vsako tretjo besedo.

Besedilo je močno, čeprav se po pravici povedano, ne oziram več tako zelo nazaj. Bolj gledam naprej. Inventura torej letos ne pride v poštev. Kar je bilo, je bilo. Pomnim lahko samo posamezne dogodke brez posebnih obžalovanj. Pravzaprav si bom v mislih postavljala spomenike ponosa.

Koncert bo že sedmega dne v letu 2012. Novo leto, pač. Nove priložnosti za nove spomenike. Naslednje leto se bomo v takem času spet pripravljali na isti koncert. Spet bomo zveličani stali na odru ter potrpežljivo čakali na dirigentov znak, le komadi bodo drugi in morda bo med nami nekaj novih obrazov.

Življenje je cikličen proces, zato se ne splača kaj dosti ozirati nazaj. Vse nas bo počakalo ob letu osorej.

King's Speech (2010)

2011-12-10T22:16:00.002+01:00

Kratko dopustovanje v Bohinjski Bistrici je kot nalašč za večerni ogled filmov s "tistega" seznama. Kraljev govor je bil na sporedu nocoj.

Priporočam ga vsem, ki se želite malce nasmejati, vsem , ki iščete malce spodbude za svoje življenje in vsem, ki imate radi zgodbe o angleški kraljevi družini. Gre za izredno pozitiven film, ki govori o pogumu in postopnem premagovanju strahov s pomočjo pravih prijateljev.

Brothers (2009)

2011-12-09T22:58:00.002+01:00

Vojna v Afganistanu za mnoge Američane predstavlja nekaj najhujšega, kar se jim dogaja od 11. septembra dalje. Mladi fantje se hodijo borit v imenu domovine in prihajajo domov kot heroji s tisoč in eno rano - fizično ali psihično.

Če gre vse po pravilih narave, ljudje nismo narejeni za ubijanje. Zato je postravmatski stresni sindrom toliko pogostejši pri vojakih, ki se živi vrnejo nazaj k svojim družinam v deželo, kjer se cedita mleko in med.

Družine v času moževega / očetovega služenja domovini trepeta za njegovo življenje in vsi, od prvega do zadnjega dobro vedo kaj pomeni, ko kar naenkrat pred vrati stojita dva uniformirana vojaka, od katerih je eden kurat.

Družina je ostala brez moža, brez očeta, brata, sina ...

V mnogih filmih in nadaljevankah je ta vojna še vedno predstavljena kot prava rešitev za Ameriko, padli in preživeli vojaki so heroji in vsi morajo biti hvaležni, ker varujejo mir v obljubljeni deželi. Resnično mnenje v Ameriki ni tako. Mnogo jih je proti tej vojni in je ne razumejo. Le kako naj razumejo umiranje nedolžnih ljudi tako v Afganistanu kot ameriških mladih fantov.

Film, ki vam ga nocoj priporočam govori predvsem o tem, čeprav je v njem še dokaj zapletena zgodba o odnosu med bratoma, ki se na koncu izkaže za ključnega pri ohranjanju bistrine in življenja popolnoma zlomljenega človeka.

Ponosna na lepo Ljubljano v lučkah. (Anonimna)

2011-12-07T22:28:00.000+01:00

En izmed mnogih statusov na Facebooku, ki sem ga nedavno prebrala. Nič posebnega, boste rekli. Lučke so res lepe in tudi Ljubljana je lepo mesto. Načeloma sem tudi jaz ponosna na našo prestolnico.

Ampak ... ali je to res tisto, kar je za nas najpomembneje v tem predbožičnem času, da ne rečem adventu.

Naj lučke zakrijejo bedo tega sveta, naj prekrijejo nemoralnost in vso duhovno revščino. Tudi računa za elektriko za mesec december (ponekod tudi za november) ne bo težko poravnati občinam po celem svetu, saj so s tem naredile nekaj lepega, dobrega. Razsvetlile so mesto in poudarile njegove znamenitosti, privabile turiste in vse ljudi, ki se želijo skriti v množici in med neutrudnim sprehajanjem med stojnicami in blagajnami, pozabiti na svoje malo, nepomembno in revno življenje.

Ob tem pa pozabljamo, da mnogi nimajo niti toliko, da bi si lahko prižgali eno samo luč v svojem skromnem domu.

Mnogi se komaj prebijejo skozi mesec, saj plača, ki jo dobijo komaj pokrije stroške osnovnih položnic.

Mnogi so osamljeni in zapuščeni, trpijo, v decembru še bolj.

Mnogi nimajo strehe nad glavo.

Mnogi imajo vse, samo ljubezni ne.

Mnogi ne vidijo smisla v svojem življenju in v življenju svojih bližnjih.

A glavno, da imamo lučke in ogromno smreko sredi Prešernovega trga, ki nam trenutno odpreta oči in usta v blažen: "Uaaaaau!"

Vse drugo postaja vedno bolj nepomembno in majhno, saj si je pred težavami vedno bolj moderno zbežati in se delati, kot da ne obstajajo.

Never Let Me Go (2010)

2011-12-06T22:06:00.000+01:00

Film je milejša oblika Huxleyevega Krasnega novega sveta, posnet po istoimenski knjigi Kazua Ishigura.

V bistvu je precej shrljiv, vsaj zame, ki na svet gledam z lepšimi očmi kot večina okoli mene. Po drugi strani je pa zgodba tako resnična in na dosegu roke. Odnosi med glavnimi igralci so tako topli, da je skoraj nemogoče verjeti ozadju njihovega strašljivega življenja.

Preveč etičnih dilem naenkrat. Glavno pa seveda vprašanje obstoja duše, ki je meni samoumevna, nekaterim ljudem, ki razmišljajo drugače, pa je njen obstoj lahko tudi le produkt klerikov, ki naj bi s svojimi izmišljotinami le drzali ljudi v nevednosti in pod svojimi peruti.

P.S.: Hvala Kosoblejki za priporočilo.

Nagovarjajoče dekle

2011-12-05T20:22:00.000+01:00

Z vsakim srečanjem se zdi večja in zrelejša. Med pozdravom si navadno pogledava v oči. Včasih vidim zmedo, včasih žalost, a njene globoke oči venomer spremlja širok nasmeh. Pridna je. Delovna. Ubogljiva in prijazna. Poleg tega pa tiha in neopazna, čeprav sem mi zdi, da si včasih le želi, da bi ji kdo namenil nekaj več pozornosti kot le nasmeh in delovno nalogo.

Z očetom sta več ali manj sama. Mama je pred nekaj leti odšla. Predvidevam, da ima doma poleg svojega šolskega dela še veliko hišnih opravil, od kuhe, pospravljanja in pranja, medtem ko njen oče postori dela v hlevu.

Vsakič znova me nagovarja njena prisotnost, saj tako vdano prenaša vse, kar ji je življenje naložilo. Rada bi se ji približala in ji morda nudila tisti drobec pozornosti, ki si jo želi in potrebuje. Morda bova kdaj imeli priložnost, morda tudi ne. Vsekakor bo to drobno dekle še naprej v mojih mislih.

Sorodne duše

2011-12-04T12:29:00.000+01:00

Veliko jih je. Vedno več. Ljudje, ki jim brez skrbi korak za korakom odpiram srce, jim zaupam in vem, da bodo moje besede naletele na razumevanje, sočutje, veselje. Ljudje, ki tudi meni povedo veliko, se mi razkrijejo na mnogo načinov, predvsem pa si lahko največ povemo s preprostim pogledom v oči, ki sega v neskončne globine tiste najobčutlivejše in kompleksno stkane nevidne tkanine, ki jo imenujemo duša.

Hvaležna sem za vse te ljudi. Pretekle, sedanje in prihodnje. Vsak od njih namreč prispeva drobno nitko, dragocenejšo od vsakega dragulja, v tkanino življenja, ji določi nov vzorec ter predvidi njeno nadaljevanje. Vedno lepša sem. Boljša, mehkejša.

Ker ljubim in sem ljubljena.

Ker poslušam in sem slišana.

Ker imam nekoga in nekdo ima mene.

Priviligirana sem.

Ob dveh zjutraj

2011-12-03T21:08:00.000+01:00

Ujela se je past

2011-11-29T22:30:00.001+01:00

Nocoj me je pretresla novica o Nizozemcu, ki sredi Ljubljane novači srednješolke za prostitucijo.

Trgovina z belim blagom.

Kaj res tudi to obstaja? Je to možno? Ja, očitno je. Ob vsem tem se resno sprašujem, če je sploh varno imeti otroke v današnjem času. Ne glede na to, kaj vse jim človek nudi, kako jih poskuša vzgojit, je še vedno nešteto pasti v katere se lahko ujamejo.

Psihopati, podobni temu Nizozemcu, so ena izmed pasti. Ja, lahko rečemo, da je dekle samo krivo, ker se izzivalno oblači, ker ni dovolj pametna, ker mu verjame, a moramo tudi vedeti, da bo šel tak človek prek vseh meja. S svojimi manipulativnimi gestami bi prepričal vsakega človeka, pa naj bo ta še tako pameten in previden obenem. Potem pa sledi slepa zaljubljenost, končen občutek, da te ima nekdo končno neskončno rad in smo tam, kjer je pot nazaj nekaj najtežjega v življenju, občutek sramu, izkoriščenosti pa največji in izredno nepotreben.

Kaj nam je storiti? Stopiti moramo skupaj, se pogovarjati, paziti drug na drugega, biti pozoren in imeti odprte oči. Predvsem pa ukrepati takoj, ko se nam kakšna stvar zdi sumljiva. Ljudje smo dragocena bitja in vsi hočemo, da naši najstniki odrastejo v varnem okolju v odgovorne in srečne odrasle ljudi.

Razumevanje relativnosti časa

2011-11-17T23:51:00.002+01:00

Ko sem bila ~~majhna~~ otrok, sem čutila, da en dan traja celo večnost, da o tednih in mesecih sploh ne govorimo. Poletje je šlo mimo in vedela sem, da bo moralo preiti še ogroooomno časa, da pride spet naokoli. Podobno je bilo z najdaljšo nočjo v letu in z vsemi prazniki. Tudi popoldanske igre na prostem so se zdele dolge in zato zanimive.

Zdaj se mi zdi, da se barva na jajcih še dobro ne posuši in že jem dišeče medenjake s kakavom ob jaslicah. Ravnokar smo peli postne pesmi, sedaj vadimo že božični repertoar. Enkrat in pol se obrnem in ponedeljek se spremeni v nedeljski večer, ki mu spet sledi ponedeljek. Tega vsekakor ne razumem več.

Le kdaj pa kdaj mi je še dano okusiti dolžino časa iz otroških dni in okoliščini te izkušnje so vse prej kot prijetne.

Že kot otroku so mi bili dnevi, ko sem bila prehlajena, najhujši dnevi nasploh. Nisem mogla dihat, nos mi je dobesedno razpadal zaradi neprestanega čiščenja, čutnice niso zaznale nobenega vonja in tako dalje. Najdaljši dnevi. Zdi se mi, da jih nikoli ne bo konec. Prehlad vztraja in nos ostaja zamašen, sekunde pa tiktakajo nenormalno počasi.

Meni se to ne zdi normalno. Se morda vam zdi?

Film in glasba

2011-11-16T12:19:00.000+01:00

Dolgo se nisem zavedala kako velik pomen ima glasba v filmih. Najprej sem le občudovala tiste, ki izbirajo komade, saj se mi je zdelo, da je to težko delo, ki ga največkrat zelo dobro opravijo.
Ko sem potem malo bolj pozorno poslušala sem ugotovila, da niso le standardni komercialni komadi tisti, ki naredijo dober film, ampak se v ozadju predvaja tudi prava klasična glasba, ki samo vzdušje filma še bolj ojača in ga naredi realnega.

Ko sem potem poslušala določene od teh orkestralnih vložkov, sem ugotovila, da so tudi sami zase zelo poslušljivi:

The ultimate confession

2011-11-11T23:42:00.001+01:00

I don't wanna talk

about the things we've gone through,

though it's hurting me,

now it's history.

I've played all my cards,

and that's what you've done too,

nothing more to say,

no more ace to play.

(Abba - The Winner Takes It All)

I figured that I will always love you. It is strange, I know, but I can't help myself. I tried running, I tried hiding and now I'm just breathing and taking one day at a time. And I also learned how to be happy without having you around or in my mind all the time. I'll live; that's the only thing I know. Everything else around us is a big mistery.

It is a strange thing, moving forward and having you in the heart at the same time, but I see no other way. I just can't stay still when I know that waiting is not an option here.

So I'm admitting that I love you and that'll just have to be it. No regrets and no expectations. Just plain love filled with hope, pain, happiness, good and everything else that comes around.

Rabbit Without Ears (2007)

2011-11-10T20:39:00.002+01:00

Gre za nemški film, njegov originanil naslov je Keinohrhasen.

Prijateljica mi ga je "priporočila" in moram vam povedat, da sem po dolgem času spet videla en kvaliteten film. Dobro, ne bom o nekaj precej nerealnih kadrih, ki so sicer skušali pričarati komedijozen učinek, a najbrž sem to opazila zgolj zato, ker sem preveč navajena standardnih Hollywoodskih filmov, ki redko stopijo izven okvirov gledalčevih pričakovanj.

Sicer pa je film klasična romanca z zapletom, vrhom in razpletom. Tisto, kar ga dela posebnega in edinstvenega so najbrž njegovi zapleteni dialogi ter nekaj tisoč drobnih naukov. Pa ne mislim tistih perveznih, ki jih je tudi kar precej, ampak takih, življenjskih.

Film se recimo strinja z mojim večnim: moški in ženska nikoli ne moreta biti samo prijatelja.

Ter seveda: Nihče te ne osreči, če že nisi srečen. Za to moraš sam poskrbeti. (Stavek izreče glavni igralec nekje na sredini filma.)

Somrak, Mlada luna, Mrk in Jutranja zarja

2011-11-08T08:51:00.072+01:00

Pred dvema letoma sem dobila prvo knjigo. Od prijateljice, ki ji sicer nikoli ne bi pripisala takega čtiva, a sem kasneje ugotovila, da ji je tudi Harry Potter všeč.

Spomnim se, da sem jo v dveh dneh prebrala na morju in me je navdušila. Znanstvena fantastika mora biti za moj okus ravno prav znanstveno fantastična, da se lahko v posameznih prizorih še vedno poistovetim s kakim od likom, da ga lahko začutim, da zaznam atmosfero, da se lahko preselim s tega sveta za nekaj ur brez pretiranega mučenja svoje glave s tistim neverjetnim znanstveno fantastičnim delom.

Kot sem omenila, sem se s Somrakom zaljubila. Potem je sledila še Mlada luna in tako naprej do zadnje knjige. Čudoviti, do potankosti izdelani liki so tako mamljivi, človeški, da kar boli. Njihove osebnosti so premišljeni do zadnje podrobnosti in se popolno skladajo s telesi, glasom, mimiko, besedami. Vlečem lahko celo paralele v svoje / naše življenje, četudi gre v knjigi za vampirje in violkodlake, ki baje tu ne obstajajo.

Ja, so najstniške knjige, vendar se mi zdi, da jih najstniki razumejo drugače. Sanje o nesmrtni ljubezni so zanje drugačne, romantične, mamljive, neverjetne in neresnične. A vendar je knjiga brez težav tudi za starejše, ki jih seveda prebiramo na drug način. Ne gre toliko za usojenost kot za odločitev, ki je težka, a hkrati lahka v ljubezni.

Jasno sta vidni tudi egoistična in brezpogojna ljubezen ter na koncu materinska ljubezen, ki ščiti prek vseh možnih meja.

Zgodba ima veliko naukov in težko bi izločila enega samega. Predlagam, da vzamete v roke prvo knjigo in se sami prepričate ali je to, kar govorim res ali pa se motim in gre za otročjo pripoved o neumnem dekletu, ki se je zaljubilo v kri žejnega vampirja.

Sto let star stric

2011-11-01T05:00:00.002+01:00

Avtobusne postaje so si po svetu več ali manj podobne. Kovinski ali lesen nadstrešek, nekakšna klopca in precej ljudi, ki nemo strmi predse, se ozira nazaj v upanju, da pripelje prava številka.

Sedel je na klopci, se opiral na svojo palico in strmel predse. Med čakanjem sem opazila, da ga avtobusi pravzaprav ne zanimajo, saj ni vstopil na nobenega od teh, ki so že šli mimo, niti jih ni pogledal. Bil je urejen, v obleki in kravati še prejšnjega stoletja. Star klobuk mu je zakrival sive lase, kolikor jih je še bilo, oguljeni rjavi čevlji pa so mirno počivali na asfaltu. Zdelo se je, kot da počiva.

Najina pogleda sta se srečala. Nasmehnila sem se mu in ga pozdravila. Odzravil je. Vprašala sem ga, če čaka avtobus in povedal mi je, da ne, ker je star sto let. Prisrčno sem se nasmejala, on mi je pa začel pripovedovati svojo zgodbo.

Stanoval je blizu. S palico mi je nakazal smer. Po tem, ko sem mu povedala, da sem Slovenka, mi je povedal, da ima v sebi nekaj slovanske in nekaj nemške krvi, sicer pa živi v Ameriki že od rojstva. Žena mu je že davno umrla, ima pa osem vnukov. Doživel je veliko lepega in tudi hudega. Večkrat pa je predvsem poudaril, da je star sto let in mi skušal dopovedati, da je utrujen in si želi zapustiti ta svet.

Potem je končno prišel moj avtobus. Na hitro sem se poslovila, mu povedala, da ga je bilo lepo spoznati in se odpeljala.

Kratko je bilo to najino srečanje. A vendar se me je dotaknilo. Morda v resnici ni bil star sto let in je bila to le fraza s katero mi je želel nakazati, da ima dovolj - ne suicidalno, ampak bivanjsko. Enkrat je pač dovolj in če vzamemo, da že z rojstvom vemo, da bomo enkrat umrli, je pač to dejstvo s katerim se moramo sprijazniit, ga objeit in z njim živeti.

Roko na srce: nesmrtnost mi ne diši, prav tako kot tudi temu mojemu stricu ni. Kako je bilo z njegovo vero v posmrtno življenje, tega ne vem, a si lahko predstavljam njegove sanje o ponovnem snidenju z ženo, prijatelji ...

Živimo, da umremo, umremo, da živimo. To je tudi bistvo današnjega dne. Ni samo dan spomina na naše bližnje, ki jih ni več z nami, ampak preprosto zavedanje lastne umrljivosti ter iskanje življenjskih vrednot, ki to neizbežno "senco", ki bdi nad nami, spremeni v lep sončni žarek, ki se naj bi ga prav nič ne bali.

Nepomembno, a pomembno

2011-10-17T23:40:00.000+02:00

V zadnjem času sem se večkrat zalotila v premišljevanju o sebi in svojih dogodkih kot nevrednih in nesmiselnih, vsaj ne v primerjavi z dogodki svojih vrstnikov. Kar naenkrat se moje navadno vsakdanje življenje ne more več postaviti vštric z njihovimi, ki so polni podobnih načrtov.

Ljudje smo pač taki, da se dojemamo takšne kot smo v odnosu do enakovrednih drugih. Pri tem logično primerjamo sebe z njimi ter posplošujemo na dobro in slabo.

Če izstopam iz povprečja, potem nisem več primerljiva in postanem nezanimiva ter preprosto nazadujem. To seveda ni nujno, me pa na nek način loči od ljudi s katerimi si ne delimo več podobnih življenjskih izkušenj. Sicer najbrž ni nujno, da bi morali vsi živeti na enak način, po enakem muštru, a povprečje je vseeno povprečje. To povzroča, da vsakdanji pogovori v večini tečejo o stvareh s katero se spopada večina in s tem ni nič narobe. Vesela sem za to večino in za njihova življenja. Tudi to nas združuje in vse bogati.

Je pa res, da sem ob vsem tem v resnici pozabila nase in se, kot bi me bilo sram svojega življenja, ki je ravno tako bogato, le da je napolnjeno z malo drugačnimi stvarmi, zadrževala in postavljala v ozadje. Gre za občutek, ki ga nosim v sebi in sem ga ustvarila sama zato, ker sem ob pogledu ven razvrednotila svoje življenje. Ko ga bom ponovno ovrednotila, bo tudi takih objav manj.

Legenda

2011-10-04T22:37:00.002+02:00

Slavček pel je pel je pesem svojo,
jaz tajila sem ljubezen mojo,
al' on odšel je odšel je daleč proč,
zapel zavriskal je v tiho noč.

Lojze, vedno boš živel med nami v pesmih, ki si nam jih zapustil. Počivaj v miru!

Cankar se v grobu obrača

2011-10-03T22:18:00.000+02:00

Najbrž mu že to, da se tekmovanje imenuje po njem, ni ravno po godu, a to verjetno uspešno vsako leto prežveči, ker lahko prebere ničkoliko dobrih del in vidi vesele obraze učencev, ki so si s trudom priborili priznanja. Vseeno pa se mi zdi, da ga je letos posebej sram. Slovenska beseda mu je bila zelo ljuba, prav tako se je zavzemal tudi za vrednote poštenja, spoštovanja, dobrote in konec koncev najbolj za domovinske vrednote.

Ni vse zlato, kar se sveti. Ni vse knjiga, četudi ima platnice in ni vse dobra knjiga, četudi je napisana v dobrem slogu. Cankar je to vedel in mislim, da tudi marsikdo od nas to še ve. Ne vem pa, kaj sporoča komisija, ki izbira knjige za tekmovanje, mladostnikom po šolah.

Izbor me sicer ni zelo začudil. Je pač odraz sodobne družbe brez vrednot.

Pa tudi sicer sem se s tem enkrat že srečala. V tretjem ali četrtem letniku gimnazije (2003, 04) smo imeli za Cankarjevo tekmovanje knjigo od Berte Bojetu: Filio ni doma. Knjiga ima določeno zgodbo, vendar prav tako zelo nazorne opise posilstev ter opravljanja splavov in tako naprej... Grozljivo za brat. Vsekakor nič kaj spodbudna vsebina za mladostnike.

Profesorica nam je na sestanku takrat sama rekla, da je knjigo komaj prebrala skozi, da je grozna za branje in je ne priporoča, prav tako nam odsvetuje tekmovanje. Takrat se je začelo in takrat nisem tudi nikjer v javnosti zasledila takega buma, kot ga delajo sedaj. Tekmovanje so izpeljali, knjig niso zamenjali, samo jaz nisem sodelovala, četudi sem knjigo prebrala. (Sem jo samo prebrala, saj mi po tem ni bilo več do tega, da bi še kaj bolj pdorobno razmišljala o njej, kar bi, če bi na tekmovanje šla, pač morala).

S tem ne pravim, da morajo otroci pod nujno prebirati zgolj knjige s pozitivno, spodbudno, romantično vsebino. Ne, seveda naj preberejo knjige s problemsko vsebino. A naj bo prosim knjiga napisana tako, da se bo iz nje dalo razbrati smisel in smer, ne pa da se bodo otroci ustavljali ob posameznih besedah in odlomkih, ki jim bodo zaznamovali življenje ter jim po drugi strani spet popačili realnost sveta.

Tudi Cankar je napisal Na klancu in Skodelico kave, besedili (ne edini), ki nista spodbudni, imata rdečo nit, odražata realno sliko takratnega življenja. Vseeno pa se je potrudil in to sliko opisal s spodobnimi besedami, v izvrstnem slogu tako da bralec ni čisto nič prikrajšan zaradi kakšnega neokusno opisanega detajla, ki ga v teh dveh delih ni.

Pisanje je umetnost in, ker smo se polenili in nimamo več meril za to, kar naj bi danes bila umetnost, si mislimo, da je vsako skropucalo, ki ga kdo napiše ali nariše, zapoje, zapleše, že vrhunska umetnost. Ja, vem: kdo sem jaz, da bom lahko sodila, kaj sodi ali ne sodi v umetniške vrste. Najbrž imam še premalo izkušenj s tega področja, vseeno pa se mi zdi, da neokusno izbiranje besed ter detajlno opisovanje neprijetnih prizorov ni huda umetnost, še najmanj pa je to umetnost, kateri bi mogli biti izpostavljeni mladostniki.

Domine na križišču

2011-10-03T00:00:00.000+02:00

Življenje je sila zanimiva reč. Preživeti ga ni težko, medtem ko ga je živeti malo težje. Živeti polno pa je najbrž najtežje.

Vas, svojih bralcev ne poznam vseh in ne poznam vas tako dobro, da bi lahko vedela s kakšnimi težavami se srečujete in kaj vse vas osrečuje, a nekako si drznem misliti, da smo si v marsičem podobni.

Vsak se kdaj sreča na razpotju in na enem od takih sem v zadnjem času jaz. Če pogledam z ene same perspektive, na tem razpotju stojim že kar nekaj let, če pogled usmerim z druge strani, vidim svoj očiten napredek. Kljub vsemu opažam, da je ta napredek v tem trenutku vedno manj vreden (predvsem v mojih očeh, seveda) in zato čutim močno željo po spremembi. Nekaj želim v svojem življenju spremenit, da bo drugačno, boljše, da bo spet prišlo na tir vsesplošnega napredka.

Teža sprememb je pa na trenutke pretežka in skoraj nemogoča. Preveč je področij, ki bi zahtevale pozornost in to nekako privede v pasivnost, v obdobje čakanja, da se bo nekaj premaknilo samo od sebe. No, tega ne bom dočakala.

Upam pa na domino učinek. Saj veste: ko poštimam eno reč, se jih hkrati poštima še nekaj drugih.

Alan Lightman: Einsteinove sanje

2011-10-02T23:32:00.002+02:00

Čas. Svet v katerem ni časa. Svet v katerem je čas materija, fizično oprijemljiva stvar. Svet v katerem ima vsaka vas svoje časovno obdobje, svoj tempo. Knjiga, ki bralcu dobesedno odpira tisoč in en pogled na čas.

Na trenutke že nisem vedela v katerem svetu se nahajam in kako v tem svetu teče čas, če sploh je in kakšen je.

Vmes se pa med vrsticami vsake toliko pokaže sam Einstein, zamišljen in raztresen, ki v pogovoru s prijateljem nakazuje kako zelo je že napredoval v svoji teoriji časa, ki jo razvija.

Krasno razmišljanje, ki bralca tudi spodbudi, da svoje misli uperi v čas ter ga opredeli in ovrednoti - bodisi na splošno ali osebno v svojem življenju.

Kakor dolgo bom živela ...

2011-10-01T14:44:00.000+02:00

... pričevala ljubezen bom.

Pojasnilce

2011-09-25T23:18:00.000+02:00

Naj vas potolažim. Ni vse tako črno, kot se zdi, glede na moje zadnje zapise. V bistvu mi gre precej bolje kot v prejšnjih mesecih, tako da se ne smem pritoževat. Bodo pa pri meni očitno vedno prisotni zelo prepoznavni vzponi in padci, ki krasijo moje na videz dolgočasne dneve. Kaj več sledi v naslednjih dneh! :)

Državni zbor

2011-09-20T14:34:00.003+02:00

Samo deset minut sedim pred televizijo - program o glasovanju za ali proti Pahorjevi vladi. Poslušam tretjo poslanko. Nekaj me strašno moti. Te velike besede, ki so resnično zavite v celofan. Beseda teče v prispodobah: govorijo o čistem vinu, o igrah s kartami, o kolesih časa ... Vsi, ki sem jih do sedaj slišala, govorijo eno in isto, le z malo drugačnimi besedami, nihče pa se ne dotakne dejstev. Dejstev, ki jih lahko primemo v roke.

Naredil sem to in to in to, učinek je bil tak in tak in tak. Ta določena stvar je uspela, imeli smo dobiček, ljudje so izkazali zadovoljstvo, nismo se zadolžili. Ta druga stvar pa ni uspela, zato in zato in zato. Tu sem ga pobiksal, drugje sem delal dobro, saj je tudi rezultat dober.

Ne, konkreten ne zna biti nihče. Imamo pa v našem parlamentu primerke precej dobrih govornikov, ki z lepimi metaforami prepričujejo svoje čredniško ljudstvo.

P.S.: Mogoče pa po desetih minutah poslušanja prehitro sodim.

Večerno in mizerno

2011-09-19T22:42:00.000+02:00

V polnosti živeti življenje je težko. Pravzaprav je včasih že samo živeti težko. Nocoj sem skoraj dobesedno doživela izventelesno občutje. Bil je droben trenutek v sekundi, ko se mi je zazdelo, da gledam nase izven sebe. Ne se ustrašit, ne grem se kake črne magije in nimam satanističnih prebliskov, niti samomorilnih misli, imela sem le zaprte oči. Vsi vemo, da se da z zaprtimi očmi videti marsikaj, predvsem pa večino tistega, kar ne obstaja. Moj občutek me je torej povedel ven iz telesa, da sem lahko pogledala nase in ugotovila, da sem pravzaprav prazna. Ničesar ni v meni. Izpuhtele so vse želje, potlačila so se vsa čustva. Ostaja le še gol razum in kup znanja, ki mi brez duše ne koristi.

Le kako naj torej živim? Še pomembneje pa je vprašanje: Zaradi česa naj živim?

Polena pod nogami

2011-09-15T23:59:00.001+02:00

Sodelovati je težko. Potrebna je potrpežljivost, ogromno potrpežljivosti, sprejemanje, odprtost, nezamerljivost. Vse to.

Vodenje skupin je še težje. Težko je biti vodja, ker si s tem nazivom pač avtomatsko pridobiš nasprotnike, ki si želijo tvojega položaja, ki jim ni všeč tvoj način dela ali, ki jim zgolj nisi po volji.

Nisem perfektna v vodenju, tega se zavedam. Sem pa potrpežljiva, sprejemajoča, odprta za ideje. Sem tudi premalo odločna in moja šibka točka je, da vse projeciram nase, skušam zadovoljiti vse v skupini in izpolniti vse želje.

Vem, da to ni mogoče. Nikoli. Zato dobivam pod noge polena. Ta polena bolijo. Težko je biti namreč razpet med eno in drugo skupino in prenašati sporočila, ideje, misli in želje, ki se precej razlikujejo. Težko je v vsakem trenutku zasledovati cilje skupine in pri tem še skrbeti, da te cilje zasledujejo vsi ostali v skupini. Težko je, še posebno, če vsi niti ne vedo kakšni so ti cilji, kje je bistvo, za kaj smo pravzaprav skupaj.

Nismo nenadomestljivi in zato že komaj čakam, da se umaknem. Nočem biti nesramna, a naj se še kdo drug poskusi v tej nalogi in bo najbrž videl, da le ni tako enostavno kot je bilo videti, ko sem to delala jaz. No, kaj vem, morda pa bodo njegove strategije boljše in bo učinkovitejši. Vesela bom, če mu uspe, prav res.

Kljub temu si pa želim, da vsa stvar ne bo izgubila bistva svojega obstoja in bo ostala takšna kot mora biti.

P.S.: Danes me je doletelo spoznanje in me preteplo zaradi tistega pritoževanja nad nekim sestankom neke skupine pred pol leta.

Alkohol, laži in izigravanje

2011-09-12T23:12:00.001+02:00

Moj začaran krog. Ne prav moj, ker sem le njegov delček, lahko bi se reklo, da sem žrtev sistema. V luči optimizma še žrtev nisem, ampak je situacija le priložnost za rast. Seveda je pa tudi od dneva, ure, konteksta odvisno katero verzijo definicije bom izbrala.

Preden se podamo v boj, moramo najprej dodobra spoznati sovražnika, njegovo tehniko, njegove močne in šibke točke.

Točno tako se jaz borim. Z glavo, ki tiči v knjigah in objektivno raziskuje bolj ali manj stvarne razloge, ki razlagajo deviantno obnašanje oseb v začaranem krogu. Prisotna je totalna čustvena otopelost, ki se je razvila skozi neprestano vrtenje v enih in istih centtrifugah z enimi in istimi ljudmi. Morda tudi čustvena otopelost ni gola otopelost, kot bolj navada, sprejetje lastne usode in vlečenje nitk zavoljo lastnega preživetja v tej džungli. Ob vsem tem pa krvavi trud, da se ne bi popolnoma konformirala tirnicam tega ustaljenega magičnega toka, ki nas vse vedno znova pripelje na začetek, ki se trdno zliva s koncem.

Zavedam se, da bo del mene vedno potoval v tej liniji. Determinirano s spočetjem. Baje. Upam pa, da se bo drugi del mojega, zame predragocenega bitja, nekako dokončno iztiril in krenil v pravo smer. Naprej. Brez laži, brez izigravanja, v čisti in brezpogojni ljubezni, predanosti, brez maske in v varni navezanosti s tistimi, ki bodo želeli prav to deliti z mano. Zaenkrat mi uspeva, četudi sem v direktni zmešnjavi dveh železniških tirov, ki me vlečeta vsak na svojo stran. Ni lahko, tudi pričakujem ne, da bi bilo lahko. Ker pa je to moj boj, naj traja dokler mora.

Trojni kriterij

2011-08-31T10:50:00.000+02:00

V stari Grčiji je Sokrat slovel kot človek, ki ceni znanje. Neki dan je k njemu pristopil znanec in mu rekel:

" Veš kaj sem pravkar slišal o tvojem prijatelju?"

"Čakaj malo," mu odgovori Sokrat. "Preden mi kaj rečeš, bi rad opravil mali test. Naziv testa se glasi "Test trojnega kriterija."

"Trojnega kriterija?"

"Točno tako," nadaljuje Sokrat: "preden mi začneš kaj govoriti o mojem prijatelju, bi mogel za trenutek razmisliti, če vse to zadovoljuje že omenjene kriterije.

Prvi kriterij je RESNICA. Si popolnoma prepričan, da je vse, kar mi imaš za povedati resnica?"

"Ne, odgovori znanec,"pravzaprav sem to pravkar slišal in........"

"Dobro," reče Sokrat: "to pomeni, da nisi popolnoma siguren, je to resnica ali ne. Poglejva zdaj drugi kriterij, kriterij DOBREGA. Je to, kar mi imaš za povedati o mojem prijatelju nekaj dobrega?"

"Ne, nasprotno,........."

"Torej," nadaljuje Sokrat: "želiš mi povedati nekaj slabega o njemu, nisi pa siguren, če je to res. Še vedno lahko opraviš test, ker je ostal samo še en kriterij, kriterij KORISTI. Bo to, kar mi imaš za povedati o mojem prijatelju, meni kaj koristilo?"

"Ne, niti ne."

"No,"reče Sokrat: "če to, kar mi želiš povedati, ni resnica, za prijatelja ni dobro, zame pa ni koristno, zakaj bi mi to sploh povedal?"

Dobrodošla, Eva!

2011-08-27T20:06:00.000+02:00

Angelček je na Zemljo poslal sestrico, da bo razveseljevala njune starše, jima malce zapolnila praznino in bodo skupaj lahko orbnili nov list življenja v troje.

Ker imajo v nebesih čisto svojo priprošnjico pri Bogu, verjamem, da se bodo imeli zelo, zelo lepo in bo njihovo življenje blagoslovljeno do konca.

Danes med nami vlada veselje. In hvaležnost. In sreča ter veliko ljubezni.

Tom

2011-08-26T17:36:00.000+02:00

Največkrat sem samo sedela v avli hotela in opazovala ljudi, ki so hodili mimo. Bilo je zanimivo opazovati ljudi, ker na trenutke je bilo spoznavanje prenaporno in ni imelo niti smisla, če si nisem prej vtisnila v spomin tistih, ki sem jih spoznala pred nekaj minutami.

Enkrat mimo pride starejši možakar ter vljudno vpraša, če se lahko usede na stol poleg mojega. Pričela sva pogovor in ugotovila sem, da imam pred seboj izredno toplega človeka, ki po vrhu vsega še nosi vijolično majico prostovoljca. Z zanimanjem je poslušal moje pripovedovanje o Sloveniji, jaz pa sem z veseljem prisluhnila njegovi življenjski zgodbi. Ganil me je s svojo pristnostjo.

Kot otrok je nekaj časa živel stran od staršev pri stricu in teti ter se je znašel sam v enem baru. Bilo mu je hudo, pogrešal je starše in to je v tistem trenutku opazila mala gospa, ki je na njegovo začudenje prisedla k njemu ter mu posvetila nekaj minut ter ga razvedrila. Ko jo je na koncu vprašal kaj lahko stori zanjo, mu je preprosto rekla: "Vedno priskoči na pomoč majhnim in nemočnim."

Te njene besede in njena dobrota so ga tako ganili, da si je vse zapomnil in z ženo že nekaj let svoj prosti čas posvečata različnim skupinam ljudi, od mladostnikov do majhnih ljudi.

Nagovoril me je s svojim pričevanjem, predvsem pa me je nagovoril s svojim življenjem. Ta človek dejansko sledi svojemu srcu.

Trening

2011-08-21T00:25:00.000+02:00

Nisem športnica, a sem ravno danes našla zase en poseben trening. Težak in zahteven je, potrebujem pa ogromno vztrajnosti.

Dan za dnem se moram namreč trenirati v tem, da odženem slabe misli stran. Vaditi se moram v tem, da o ljudeh mislim in govorim le dobro, ker roko na srce, se me prav nič ne tiče kaj počnejo, pa naj o še tako hudo nedopustno ali pa čudno.

Ja, težak bo ta trening. Doživljenjski in vsakodneven.

Pogled v ogledalo

2011-08-20T00:15:00.000+02:00

Ljudje smo strašansko zanimiva bitja. Gankamo se levo in desno, se ženemo za nekimi uspehi, si želimo raznih potrditev, gradimo kariero, nabiramo bogastva ...

Z vsemi se ne bom nikoli najbolje razumela. Odkar sem to spoznala, zivim lazje, predvsem pa lazje sobivam z drugimi, tudi tistimi, ki mi niso najbolj pri srcu.

Čudno se mi pa vseeno zdi, da imajo tudi tisti, ki so najbolj čudni v mojih očeh, prav tako prijatelje okoli sebe. Naj so še tako polni sebe, opravljivi, grabežljivi ...še vedno imajo poleg sebe ljudi, ki bi dali zanje roko v ogenj. Pa ob tem seveda ne mislim samo družinskih članov, ampak predvsem prijatelje, tiste redke, ki so najboljši.

Teh prijateljev jim ne očitam, seveda ne. Vesela sem, da jih imajo, ker sama vem koliko mi pomenijo moji prijatelji. Je pa res, da je vse to dokaz in hkrati odgovor na vprašanje zakaj se ljudje obnašamo čudno, včasih v očeh drugih nerazumljivo ali celo neodpustljivo.

Želimo si biti razumljeni. Ne samo sprejeti v tem kar smo, ampak tudi razumljeni. Naša dejanja morajo imeti smisel ne samo za nas, ampak predvsem za druge. Takrat se tudi trudimo, takratsmo produktivni, ustvarjalni, takrat nas zanaša in delamo čudne in hkrati lepe stvari.

Se pravi, če me razume en človek, če ta človek vidi smisel v mojih dejanjih, jih ne obsoja, ne kritizira mojega obnašanja, potem sem vsekakor na ptavi poti.

Na svetu nas je šest milijard, a ogledalo lahko sočloveku drži en sam. Živele razlike!

Modrost

2011-08-09T22:44:00.000+02:00

Pravijo, da modrost pride z leti, a ne vem, če bi se strinjala. Ko sem danes brskala po policah omare, ki se je zelo redko dotikam, sem naletela na svoja razmišljanja o življenju, veri, ljubezni in se z grozo zavedla, da se z leti poneumljam.

Dnevnik sem začela pisati v začetku najstniškega obdobja in redno vztrajala približno deset let. Sedaj tu pa tam kaj zapišem, a nikoli kaj posebno globokega. Vsakdanje hitenje me je potegnilo vase in začela sem se vdajat raznim zapravljalcem časa, ki povzročajo predvsem to, da bežimo od tistega, kar je pomembno.

Morda je to normalno. Morda je sedaj čas, da sem to, o čemer sem v najstniških letih vztrajno razglabljala. Morda je čas za konkretna dejanja. Morda.

Se mi pa vseeno zdi, da bi se bolje počutila, če bi se še kdaj usedla dol, se srečala sama s seboj, tako kot sem se pred leti - s papirjem in svinčnikom pred seboj in izlila svoje življenje na papir, ubesedila svoje misli, se zavedla svojih napak in si za vedno zapomnila vse uspehe.

Razbite ameriške družine

2011-08-01T08:02:00.002+02:00

Najprej naj poudarim, da niso vse razbite. Je pa v Ameriki vsekakor resničen rek: Vse je dovoljeno. Ostati skupaj do konca življenja velja le do prve ali morda še druge malce hujše krize v zakonu in potem oba obupata, se ločita, otroci pa potegnejo "takratko".

S tem socialnim problemom sem se srečala že takoj, ko sem spoznala svoje "cimre" v Anaheimu. Njihova zakomplicirana življenjska situacija je bila prav "mizerna" in ni bilo trenutka, da se mi mala, nedolžna šestletnica ne bi smilila v dno duše. Nesrečna mati ji ni mogla dati vsega, kar bi ji lahko, saj se je še sama borila s premagovanjem neustavljive želje po omami. Oče, ki se je nepricakovano pojavil na srečanju, je zmešal mačrte mamici, a za malo se ni kaj dosti poobrigal, saj je tudi on imel vec problemov s seboj in s svojo nedavno treznostjo. O tem, da se je mati vsak vecer odpravila žurat, ne glede na to, kako zelo je mala iz samega strahu, da jo bo mami zapustila, tulila. Mislim, da ta strah ni bil odveč, saj je bila mlada mama na očitnem lovu za novim moškim, ki bi zapolnil praznino v njenem srcu. Mala, ki je ostajala s svojo babico, ocetovo mamo, ki je malone skrbela za VSE, od financ naprej, je bila zmedena, jokava, malce razvajena in ob večerih obupana. Poznala je prazne mamine obljube, da bosta naslednji dan počeli vraga in pol, ker je že vnaprej (pri svojih šestih letih) vedela, da bo mati najprej spala do poldneva in še čez, potem se pa lišpala do naslednjega nočnega žura.

Kolikor sem se veselila bivanja z malo družinico sredi Kalifornije, me je po nekaj dneh minilo in bi najraje po psihološko vzela stvari v svoje roke in rešila to malo dete vseh stisk in težav, ki jo in jo še bodo čakale.

Srečanja na poti

2011-07-30T07:09:00.001+02:00

Trije tedni popotovanja po Kaliforniji so koncani. Na nek nacin sem vesela, da sem spet doma, ker doma je na koncu koncev najlepse, po drugi strani mi je pa hudo. Hudo zaradi vseh ljudi, ki sem jih na tej poti srecala in marsikoga od teh ne bom nikoli vec. Prvic in zadnjic. Bilo jih je mnogo. Vsak dan kak tak, ki me je napolnil, pa cetudi sva spregovorila samo nekaj besed.

Svojim najblizjim sem redno pisala in prav teta me je enkrat opozorila na to, kako moje besede ozivijo ob tem, ko opisujem razlicna srecanja, socialne dileme in svoje veselje ob pogovorih.

Moja reportaza bo torej zaznamovana z novimi ljudmi, ki so pustili majcen pecat v mojem srcu, mi razsirili obzorje ter me naucili nekaj novega iz knjige Zivljenja.

Korak za korakom

2011-06-19T10:40:00.000+02:00

Ko je težko, se čas upočasni.
Problem je izoliran in človek težko misli na karkoli drugega. A kljub temu je treba preživeti tudi ta čas. Zato je takrat še bolj pomembno, da smo pozorni na svoj korak, pa četudi se samo osredotočamo na to, katero nogo bomo prestavili naprej.

:)

2011-06-15T23:49:00.002+02:00

Ljubezen bo našla pot

2011-06-14T22:48:00.000+02:00

Vem, pocukrana do konca, a na nek način najbolj primerna pesem v teh dneh. :):):)

Kako vem, da nekaj je? - 2. del

2011-06-12T20:36:00.000+02:00

Klatež Matevž me je s komentarjem prijazno spomnil še na drugi, morda pomembnejši vidik vseh teh mojih vprašanj, na duhovno perspektivo. Po drugi strani me je prijateljica v smehu opozorila na zmedenost in nerazumljivost zapisa ter mi predlagala naj ob tako poznih urah raje spim. :)

Ker je danes ravno binkoštna nedelja in ker nas je župnik pri lučkarski maši tako preprosto pospremil v dogajanje pred dva tisoč leti, ko je Bog poslal Svetega Duha, da bi nam podaril ljubezen in mir, si ne morem kaj, da ne bi res napisala še drugega dela, morda bolj primernega, vsekakor pa bolj jasnega in razumljivega.

Namreč ... eno je moja intuicija, sedmi čut, občutek ... drugo je pa to, kar Bog dejansko želi od mene. Na koncu vedno zmaga prav On. Največkrat še sama ne vem kdaj sem mu popustila, kdaj so se najini načrti uskladili in sem se sprijaznila s potjo na katero me je vztrajno prek različnih ljudi in dogodkov pritiskal.

"Uči nas Boga spoznati, njega voljo spolnjevati ..."

Ko so učenci prejeli Svetega Duha, so spoznali, da morajo novico o Jezusovem vstajenju prenesti naprej. Prav tako pa so spoznali nekaj še bolj pomembnega, namreč, da jih ne sme biti ničesar v življenju več strah, saj, če bodo zaupali v Boga, potem bodo rešeni.

Na podoben način se bom sedaj prepustila jaz. Ne sme me biti strah novih izzivov in v kolikor bom začutila, da je pot prava, bo najbolje, da bom prej ali slej hitro stopila po njej, pa naj bo še tako težka, nepredvidljiva in nemogoča.

Ne smemo se zadovoljiti s približki, a kdaj nam je pa Bog še dal približek? Bog nam na pot vedno pošilja popolnost. Le videti jo moramo.

Kako vem, da nekaj je?

2011-06-11T23:45:00.000+02:00

V zadnjih mesecih se mi dogaja nekaj novega, nekaj kar se mi do zdaj še ni. Ob vsem se stalno sprašujem o pomenu, analiziram besede, čustva, tihe in polne dneve. Bliža se namreč dan, ko bom nekako morala vedeti in konkretno stati za svojim vedenjem in besedami.
Seveda se nočem preveč obremenjevati z vsem, tudi ne pripisujem velikega pomena, ker je vse nekje visoko v zraku, med realnostjo in sanjami pa seveda cel ocean.

Nocoj sem se spet vprašala ali sploh je kaj na vsem ali ni. Sedmi čut, intuicija, notranji glas, karkoli pač že, mi govori, da ni, a kljub temu me upanje zaradi vsega novega, kar ob tem doživljam, ne zapusti. Še vedno zaupam in si mislim, da morda pa le je.

V bistvu pa nič hudega, če ni. Ob tem se pa seveda spomnim modrih prijateljevih besed, ki pravijo, da se ne smemo zadovoljiti s približki. Iskati moram torej popolnost, oziroma, ker popolnosti ni, vsaj približek popolnosti.

Menda jo bom našla, ali pa bo ona našla mene. Nekaj bo.

Ajajaj, Slovenija

2011-06-06T08:30:00.000+02:00

Rodila sem se še v bivši Jugoslaviji. V rokah sem imela dinarje, spremljala sem atove milijonske plače, po otroško doživela vojno za Slovenijo in osamosvojitev. Spomnim se veselja, upanja, ki je navdajalo moje doma. Ker je moj stari tata strasten politik, sem od malega rastla gor s tem, da zadevo po malem spremljam. Kot otrok še nisem dobro razumela kaj se dogaja, a po pripovedovanju starih staršev ter ostalih meni pomembnih, so se borili proti hinavščini, socialni neenakosti. Sedaj morda malo bolje razumem vso stvar in ugotavljam, da prav nihče nima popolnoma prav. Eni se res skrivajo za zaveso svobode govora in demokracije, drugi lažejo na veliko. Na kup požrtih predvolilnih obljub je res težko gledati, tudi če naredijo poleg tega še ne vem koliko "kao" dobrega. Ljudje smo pač taki, da radi delamo kljukice poleg opravljenih stvari in si tudi zapomnimo kaj nam je bilo kdaj obljubljeno.

Včerajšnji izid volitev je za nekatere nezaupnica vladi. Strinjam se, da smo sposobni napisati boljše zakone, predvsem na podlagi tega, kakšne pametne glave imamo v tej naši mali državici. Če nam je bila torej obljubljena dobra pokojninska reforma, hočemo dobro pokojninsko reformo. Že tako ali tako se vsi zavedamo, da bomo, glede na to, kakšno je demografsko stanje v državi, precej verjetno pej ali slej ostali brez pokojnin, a dejstvo, da mladi, ki bi radi delali, dela v svojem izobrazbenem področju ne dobijo. Vsaj ne za stalno. Ni čudno, da ostajajo pri starših, saj ni niti možnosti za kredit, kaj še za kaj drugega. Prihodnost mladih je negotova. Zato naj vsaj za zdaj zagotovijo spodobne pokojnine, da se bodo starejši delavci prej upokojili in prepustili delovna mesta mlajšim generacijam. Ne, da prijateljica ne dobi službe, ker se je skoraj upokojena učiteljica pritožila na upokojitev, dobila ugodeno pritožbo in dela naprej, dela željna mlada punca pa ostaja doma in neuspešno išče naprej.

Sedaj je govora o nekem intervencijskem zakonu. Seveda, denarja v blagajni zmanjkuje in presneto se bližamo stanju v Grčiji, Irski ... Po mandatarjevem mnenju naj bi ta zakon udaril upokojence, ljudi v javnem sektorju in prejemnike socialnih transefrjev. Seveda, sedaj je treba kaznovati ljudi, ker so glasovali narobe, a ne vseh, pač pa najbolj nemočne. Kot vedno. Namesto, da bi VSI, od vrha navzdol nekaj prispevali, da se ta kriza prebrodi, bodo, kot vedno nastradali majhni in nemočni. Jaz verjamem, da bi naš vrli mandatar takoj dobil zaupnico, če bi rekel, da si bo prvi odščipnil nekaj procentov od svoje plače in tako naredil še z vsemi poslanci ter dal zgled vsem pohlepnim direktorjem, da bi naredili isto v svojih podjetjih. Ampak to se ne bo zgodilo, ker on komaj preživi skozi mesec s tistimi nekaj tisoč evri, ki jih prejme na svoj račun.

Naši politiki ne razumejo, da ljudi vedno bolj boli socialna neenakost. Prvih nekaj let smo še razumeli dejstvo, da so poslanske plače višje od plač ostalih smrtnikov, potem pa so postajale vedno bolj visoke, medtem ko so se plače ostalih smrtnikov nižale in logično, da ne zaupamo več ne vladi, ne opoziciji, nikomur, pravzaprav.

Kadar je kriza, bom zaupala tistemu človeku, ki se bo šel krizo z mano, ne pa tistemu, ki bo "kao" reševal ljudi iz krize, sam pa ne občutil posebnega udarca. Poštenost, dragi politiki, samo poštenost hočemo.

Kaj nas bo rešilo? Dvomim, da sploh kaj. Strmo drvimo v bankrot, potem nam bodo pa že ostale države EU pomagale, bomo videli na kakšen način. Takrat seveda, se bomo zadovoljili tudi s slabimi zakoni, samo, da preživimo in prepad med sloji se bo še naprej večal in večal.

Camino

2011-06-05T22:12:00.000+02:00

25. julij (god sv. Jakoba) 2005, Santiago di Compostela

Prispeli smo, po dolgih urah vožnje. Svetišče je čudovito, tudi slovesnost je bila prelepa, še posebej je bila zanimiva ogromna kadilnica s katero so na vso silo blagoslavljali vse v cerkvi. Prav dobro se spomnim za koga vse sem molila, po čem vse sem hrepenela. Šest let nazaj. Dolga doba, a hkrati mi je vse še tako blizu.

Veliko mislim o tem prelepem romanju na katerega smo se podali v mali povezani skupinici tistega, zame predivjega leta.

Sedaj Camino, sicer peš, premagujeta moja mama in ata.

Do sedaj sta naredila že okoli 300 kilometrov. S takim tempom bosta še pred načrtovanim datumom na cilju, čeprav so jih sedaj srečali žulji in upam, da ne bo prehudo. Po malem jima zavidam, po drugi strani pa uživam v kraljevanju, sama samcata v hiši. (Sicer ne manjka veliko, pa ju bom resno začela pogrešati.)

Stanje duha

2011-06-03T11:05:00.000+02:00

Že dolgo razmišljam čemu naj pripišem vzrok, da ljudje delamo čedalje več neumnosti, ki nam na dolgi rok resno škodujejo.

Zakaj razvajamo svoje otroke?
Zakaj krademo?
Zakaj lažemo?
Zakaj smo leni?
Zakaj pošiljamo podjetja v stečaj, sami pa si izplačujemo mastne odpravnine?
Zakaj je splav legaliziran, medsosedska pomoč pa baje ilegalna?
Zakaj bi radi na novo definirali nekatere do sedaj jasne in enoznačne pojme (družina, ljubezen, pomoč, plačilo, podkupnina ...)?
Zakaj se spravljamo na vse, kar diši po katoliški veri? Mar uči kaj slabega? Je res opij za ljudstvo?
Zakaj po eni strani na vse viže trobimo o ekologiji, po drugi strani pa kaznujemo tiste, ki ekološko ponudijo prevoz tistim, ki ga potrebujejo in avto tako ni prazen?
Zakaj uživamo droge, alkohol?
Zakaj kadimo?
Zakaj se starši ob neprimernem vedenju otroka spravijo nad učitelja?
Zakaj je maturantska parada namenjena postavljanju rekorda v stopnji popitega alkohola na nadebudnega mladeniča, ki naj bi počasi vstopal v svet zrelosti in odraslosti?
Zakaj se ločujemo?
Zakaj se več ne poročamo?
Zakaj bežimo s kraja nesreč?
Zakaj divjamo na cestah, ne upoštevamo cestno prometnih predpisov in spravljamo sebe in druge v nevarnost?
Zakaj se bojimo prevzemati odgovornosti?
Zakaj, zakaj, zakaj ....

Mnogo je vprašanj na katera ne poznam odgovorov. Moj stari ata bi rekel, da je vsega kriv komunizem. Morda ima deloma prav, saj so ideologi komunizma še vedno precej visoko na oblasti v tej naši prelepi državici, a bolj kot komunizem so vse te neumnosti posledica stanja duha. Če sem pred leti zgolj v strahu brala Bartolove vrstice: Nič ni resnično, vse je dovoljeno, potem sedaj z grozo ugotavljam, da vrednote padajo kot domine, vsi skupaj pa se bomo prej ali slej znašli v svetu anarhije, nasilja, nestabilnosti, brez pravil, z neumnimi zakoni in predpisi ter z ogromnimi razlikami med posameznimi družbenimi sloji.

Kam gre ta svet in kako kljubovati takim, nadvse hitri negativnim spremembam, to sta dve osnovni vprašanji, ki jima pa žal ne vem jasnega odgovora.

Skupnost Srečanje

2011-06-01T23:09:00.000+02:00

S skupino nadebudnih mladostnikov smo se odpravili na obisk v komuno med mlade fante, ki jih je življenje in niz dokaj slabih odločitev, pripeljala v skupnost, kjer se krešejo, učijo, rastejo, živijo - brez droge, brez laži, v pristnosti, delu, toplih medsebojnih odnosih in strogem redu.

Življenje, kakršno bi morali izkusiti vsi mi.

Že nekaj let nazaj, ko sem gledala mlade iz skupnosti Cenacolo v Međugorju, sem se spraševala kako to, da se mi zde tako zelo lepi. Iste misli so se mi prikradle v ospredje tudi danes. Neka neznana lepota jih preveva. Od kje?

Potem me je prešinilo: pristna iskrenost in nenarejenost jih dela tako lepe. Namreč, v komuni ni prostora za laži in sprenevedanja, saj so to vedenja, ki jih bi sicer takoj vodila nazaj v droge, na cesto in nesrečno življenje. Totalna iskrenost, za katero se morajo odločati iz dneva v dan, jih dela lepe, čiste in izredno privlačne.

Seveda je njihovo življenje težko, saj nimajo nobenega zagotovila, da bodo, ko bodo enkrat naredili program, ostali čisti do konca življenja. Fantje, s katerimi smo se pogovarjali, se zelo dobro zavedajo, da je življenje tam zunaj, v džungli, krvavo težko in se bodo morali boriti vsak dan posebej, da bodo zdržali vse pritiske in izzive zunanjega sveta, vztrajali v priučenem redu ter ohranjali pristne in iskrene odnose z vsemi ljudmi.

Ni jim lahko, a ni pa nemogoče. Vem, da so zlati fantje, da želijo sebi in vsem okoli sebe najboljše ter želijo biti v življenju srečni. Če so prišli tako daleč, potem sem prepričana, da bodo to srečo nekoč dosegli.

In blagor puncam, ki bodo take karakterje dobile za može.

Pravila divjega zahoda

2011-05-26T22:57:00.000+02:00

Zadnje čase imam občutek, da se bo tale moj blog spremenil v črno kroniko nekega dekleta, a seveda bom spet kritično pisala o temnih dogodkih v svoji okolici. Nisem bila poleg, zgodbo sem napisala zgolj po pripovedovanjih. Podčrtana dejstva v prvih treh odstavkih so resnična.

V soboto zvečer je pri nas, na igrišču pri osnovni šoli, potekal vaški turnir v malem nogometu, po njem pa je sledila zabava ob jedači in pijači. Seveda je bil prisoten tudi alkohol, ki neredko zamegli um in omrtvi vse čute. Če pa so poleg še trda droga, neskončna razvajenost in hude težave nekega mladeniča, potem pride do vsega tega, kar se je zgodilo okrog enih ponoči.

Tale naš nesrečni mladenič, sicer sin vplivne matere ter seveda stari znanec policije zaradi neskončnega števila tatvin v kraju in zunaj njega, izredno rad izziva sogovornike v besedne dvoboje, ki jim ni in ni konca, dokler nasprotnikom ne popustijo živci in ga tako ali drugače utišajo. Zgodilo se je najbrž nekaj podobnega. Fant je bluzil, težil, opitim mladeničem je počil film in so ga napadli - bodisi z besedami ter lahko tudi s pestjo. Seveda so jih hitro spravili narazen in od vsega alkohola, drog ter tablet zadetega mladeniča napotili v bližnji dom.

Čez nekaj časa se trije mladeniči napotijo po dovozu do šole. Izza nasada smrek se v trdi temi kar naenkrat med njimi pojavi prej omenjeni mladenič z mačeto (s katero se je mimogrede pred tem po vasi na veliko hvalil) v roki in začne neusmiljeno mahati okoli sebe. Vsi trije jih skupijo. Dva v trebuh in en v hrbet. Potem mu uidejo nazaj na igrišče med ostale, kjer je zavladala panika. Po vsem tem je zgodba jasna. Policija, rešilci, sodni nalog, aretacija, klinični center.

Fantje so bili v bolnišnici od 3 do 5 dni. Eden z malo prerezanim želodcem, drugi z nevarnostjo, da bo šla ledvica, pri tretjem so se bali za vranico. Na koncu koncev so vsi v redu, le nekaj centimetrov dolgo brazgotino bodo nesli naprej v življenje ter strah in izkušnjo napada na našem koncu divjega zahoda.

Našega vrlega mladeniča je pa njegova skrbna mama takoj v naslednjem nedeljskem jutru pripeljala iz pripora, kjer oba / vsi čakajo na naslednje korake. Medtem se čisto vsi na vasi sprašujemo kako je to mogoče, da je fant že doma. Zakaj ni nekje, kjer bi mu lahko pomagali: center za zdravljenje odvisnosti ...? Poleg vsega nas pa močno bega tudi to. Če lahko naši vrli mediji objavijo vsako neumnost iz temnega sveta naših življenj, zakaj so potrebovali cele tri dni, da so novico spravili v javnost? Imajo vplivni ljudje res toliko besede, da lahko prepričajo medijske hiše v to, da ne objavijo sočnih novičk.

Ne spodbujam klevetanja in obrekovanja, sem pa zagovornica resnice. Vem, da ima vsaka medalja dve plati, a na koncu je resnica vedno samo ena.

Družino tegale mladeniča dobro poznam. Svojčas smo bili v tesnih stikih, družinski prijatelji in to ni nikoli prav prešlo. Tudi njegovo vplivno mati spoštujem, saj ima veliko kvalitet in je na svojem položaju tudi naredila marsikaj dobrega. Je pa res, da ima ta njen sin blazno hude probleme s katerimi se ne sooča ne on, niti ona. To, da ga v vsaki neumnosti zagovarja, ne bo ne njemu, ne njej prineslo ničesar dobrega, saj se v življenju vse vrne kot bumerang. Te neumnosti so iz leta v leto večje, hujše in samo bojimo se, da bo kdaj prišlo do najhujšega. Droga namreč iz človeka dela katastrofo in v kolikor ne bo celi družini nekdo pomagal, bo vse šlo do hudih skrajnosti.

Prvi korak pri vsem skupaj je pa seveda ta, da se doseže to, da bo fant prevzel odgovornost za svoja dejanja, šel služit kazen v zapora ali strogo komuno. Le to mu bo pomagalo.

Every medal has two sides

2011-05-05T23:05:00.000+02:00

Ne, življenje ni črno-belo, čeprav bi marsikdaj rada, da bi bilo. Bilo bi namreč tako zelo enostavno.

Ampak, ker je življenje tako lepo narobe, kot večkrat rada ponovi prijateljica, ima tudi vsaka dobrota dve plati in vsaka zloba prav tako dve. Kdo bi si mislil?

Seveda sem vse to že vedela, nekoč, davno nazaj (vsaj zdi se neskončno dolgo nazaj, čeprav v resnici niti ni), ko sem bila v puberteti in sem na svet gledala skozi dvojna očala - ena so veljala zame, ena za vse druge okoli mene. Potem sem se pa v želji, da bi poenostavila svet, vzela v roke črno barvico in začela predalčkati na leve in desne, na prav in narobe. Kaj se je zgodilo?

Postala sem preveč kritična in moje mnenje dostikrat zasenči tisto drugo plat medalje, ki je največkrat niti ne uspem pogledati, kaj šele prebrati kaj na njej piše.

Nič, treba se bo začeti bremzati, ustavljati, trezno razmisliti in šele nato odločiti za črno barvico ali cel mavrični spekter, s pomočjo katerega si bom v glavo zarisala vse tisto, kar je treba razumeti, analizirati, pokritizirati, oplemenititi ali zavreči.

Pokončajmo zlo z zlom in skočimo v še večje zlo

2011-05-03T15:35:00.000+02:00

Že drugi dan na vseh straneh poslušamo, beremo in gledamo o zmagi ZDA nad Osamo bin Ladnom, ki je, kot nam je znano, umrl v akciji, o kateri je med drugim zapisano tudi tole:

"Ameriški vojaki so imeli navodilo, da bin Ladna ne aretirajo, ampak ga ubijejo. ZDA namreč niso imele nobene želje, da bi ga živega prijele v Pakistanu, je povedal uradnik pri ameriških varnostnih agencijah." (vir: MMC RTV SLO)

"Obama got Osama!" To je parola New Yorških ulic, kjer gasilci jočejo od sreče, kjer so si vsi oddahnili, ker je končno malo zadoščeno pravici.
Prikazujejo posnetke kako si sam Obama ogleduje posnetke dolgo načrtovane akcije v kateri ni bil ubit samo Osama, ampak tudi nekaj njegovih najbližjih.

Halooo? Pa kaj se gremo? V kaj nas hočejo prepričati? Da je popolnoma v redu maščevalno ubiti človeka? Naj ga pokopljejo še ne vem kako spoštljivo po zlatih islamskih pogrebnih običajih, me ne bodo prepričali.

Ne me narobe razumet. Popolnoma sočustvujem z vsemi, ki so izgubili sorodnike in prijatelje v 11. septembru. Tudi sama sem nekaj prispevkov na tem blogu namenila spominu na vse pokojne in molila na Ground Zero zanje.
Terorizma ne podpiram in Osama bin Laden je bil zame človek, ki je storil veliko hudega.
A vsa mržnja na celem svetu mi ne daje pravice vzeti življenje nekoga, pa naj naredi še toliko hudega. Lahko ga aretiramo, obsodimo, zapremo, a njegovo življenje ni naša last, tudi če si je on dovolil vzeti življenja naših najbližjih. Se morda ne zavedamo, da je vzeti življenje nekomu, ki je vzel življenje, ista stvar? To sta dve popolnoma isti dejanji, ki se bosta vlekli v nedolgled. Oni bodo klali nas, mi pa njih nazaj. Vse skupaj bo pa trajalo precej dolgo časa, saj nas je le 6 milijard na tem božjem malem svetu na katerem naj bi vladal mir.

Podobno seveda že vseh deset let razmišljam o protiteroristični vojni v Iraku, kjer umirajo predvsem nedolžni civilisti in mladi vojaki tako iz ZDA kot od drugje po svetu.

Kdaj se bomo ljudje zavedli, da se je treba proti zlu boriti z dobrim?

Ne ftikaj se!

2011-04-25T08:03:00.000+02:00

Dobra prijateljica mi je v zadnjem času večkrat ponovila zgornji stavek.

"Ne ftikaj se!"

Načeloma je nisem vzela resno, a sem si ga zapomnila. Počasi tudi dojemam njegov pomen. :)

Na vsakem koraku življenja se učim. Počasi, vztrajno, na novo ali vedno znova. Še sreča, da imam take prijatelje, ki me sprejemajo z vsemi napakami in mi, ko je treba, tudi pokažejo ogledalo.

Težko je utirati vedno pravo pot in vem, da nezmotljivost ne obstaja, zato se tudi učim biti do konca tolerantna in hkrati sprejemajoča do te mere, da me vsaka kritika obogati, mi da novo priložnost za rast.

V najtežjih trenutkih ...

2011-04-22T23:48:00.001+02:00

... se rodijo velike stvari.

Sicer je že malo smešno, vendar sem danes že večkrat omenila, da je to dan, ko premišljujemo Kristusovo trpljenje. Seveda, kaj mene briga, kaj drugi delajo danes, glavno, da sem jaz "v redu".

Je res tako? Mi je res lahko tako zelo vseeno.

Meja med vdiranjem v zasebnost drugega in prijaznim opominjanjem (Rim 15, 14) je zelo tanka. Ko bi le imela toliko modrosti, da bi jo znala videti.

Ljubezen je le težka reč.

Veliki četrtek

2011-04-21T23:49:00.000+02:00

Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. (Jn 15, 16)

Preprosta vrstica, ki je moje vodilo za življenje v teh dneh. Ne v imenu Cerkve, ne v imenu človeštva, ampak v imenu Jezusa, ki je prišel na svet, da bi nas odrešil, kakor nam piše evangelij.

Počasi moramo nazaj k evangeliju.

Nick Vujičič

2011-04-06T23:53:00.000+02:00

Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom. (Jer 1, 5)

Nocoj smo se odpravili v Koper na njegovo pričevanje. V svojem življenju sem srečala že veliko ljudi, ki so bili na različne načine prikrajšani, ki so me tudi zelo nagovorili s svojim pozitivizmom, s svojo vero, s svojo ponižnostjo, prav tako kot me je nagovoril Nick. To je velik mož, ki s svojim življenjem priča, da so v življenju vsa vrata za vsakega odprta, da ima življenje vsakega človeka največjo in najpomembnejšo vrednost.

Upanje, vera in ljubezen. To troje je potrebno, potem pa vse uspe.

Izgubljeni mobitel

2011-04-06T02:00:00.000+02:00

Kadar najmanj iščeš, najdeš.

Nocoj sem v sobi nekje založila telefon. Cimra že sladko spi vsaj tri ure, jaz pa kolovratim po sobi in iščem to malo, smešno škatlo, brez katere sem sicer brez problema preživela večerne ure v družbi prijateljev. Sedaj jo pa nujno potrebujem. Zavoljo budilke, namreč. Kako naj čimbolj diskretno prebudim ob nenormalni uri.

Sposodila (brez dovoljenja seveda) sem si torej cimrin telefon in začela klicat svoj telefon. Ker imam skoraj vedno izklopljeno zvonjenje, sem iskala utripanje luči. Nič.

Odprla sem vse omare, premetala vse stvari na postelji, odprla predale in še vedno nič.

Skušala sem se spomnit kje sem ga nazadnje držala, a tudi to brez uspeha. Prepričana sem bila le v to, da se nahaja nekje v sobi.

Nič. Treba bo poiskat alternativno rešitev. Računalnik, seveda. Ko se sprijaznem, zloadam program z alarmom, ki mi bo predvajal blago melodijo Bachovega preludija v C-molu nekaj minut čez šesto zjutraj.

Nato se uležem v posteljo.

Z nogo pod odejo zadenem ob nekaj kovinsko hladnega.

Presneti zlumak! Pol ure spanja in živcev si mi odnesel.

Mobitel torej najden. Bil je globlje pod odejo, jaz pa sem pretipala le ob robu.

Sedaj grem v miru spat ... za 4 ure. Nato pa naprej!

Diham ... nekaj je!

2011-04-04T21:09:00.002+02:00

Sonce

2011-03-31T09:55:00.002+02:00

Končno smo ga dočakali za nekaj več kot samo en dan. Po vsem dežju je le posijalo in sedaj sije ... vztrajno in toplo.

Všeč mi je!

Generali po bitki

2011-03-30T01:42:00.000+02:00

Težave imamo v skupnosti, ki ne funkcionira. Treba je znati prepoznati znake nasilne komunikacije. V primeru nasilja bi morali delati z obema partnerjema, ne samo z nasilnim.

Še veliko podobnih stavkov lahko preberemo in slišimo v teh dneh v medijih. Ja, zgodila se je tragedija, kateri ni para in morda res ni potrebno, da jo še jaz pogrevam, a vendar.

Družina je zelo zanimiva struktura. Vsaka ima svoja formalna in neformalna pravila, vanjo lahko vstopimo z rojstvom ali poroko, izstopimo pa le s smrtjo. Je ena sama in je, takšna kot je. Odnosi v družini torej vplivajo na nas, ker je družina del nas, pa lahko to hočemo ali ne. Mnogi imamo oz. imajo srečo in živijo v mirnih družinah, kjer se člani med seboj pogovarjajo, na konstruktiven način rešujejo težave in spore, si tudi zaupajo in si stojijo ob strani.

Ker pa je tako, da velja rek: sto ljudi, sto čudi, imamo torej različne ljudi, različne osebnosti, ki različno reagirajo, se različno spopadajo z vsakdanjim življenjem in ničkolikokrat pridejo na kup tudi taki, ki preprosto ne (za)funkcionirajo kot družina - tu govorim predvsem o ponesrečenih zvezah. V take zveze se pogosto nepričakovano najavijo otroci (v postelji se pač kratkotrajno najbolje razumeta). Ko pa pride enkrat otrok, takrat se stvari res zakomplicirajo. Otrok ju zveže za celo življenje, v kolikor se ga oba odločita obdržati (skupaj ali narazen). Zdaj pa ne moreta več reči: adijo, nikoli več te ne želim videti. Ne, zdaj sva mama in oče temu malemu, drobnemu bitjecu. Otrok s seboj prinese tudi odgovornosti, skrb, delitev dela. Človeka, ki že prej nista vedela kaj delata skupaj, ki nista imela skupnega drugega kot posteljo, se začneta spopadati s pomanjkanjem spanja, s finančnimi problemi, s pomanjkanjem socialnih stikov, z ljubosumnostjo, z novimi simpatijami, z ničkolikimi drobnimi vsakdanjimi malenkostmi kot so: s čigavim denarjem kupujemo plenice, kdo skrbi za kruh, zakaj me tašča prezira in kako to, da se on ne postavi zame, zakaj bi mu prala, zakaj bi toleriral njene megalomanske nakupe, kdo bo šel v vrtec na roditeljski, ali je to res moj otrok, zakaj toliko spije, kje se toliko časa potepa po službi, ali me nima več rada, ...

Vse to se naklada in naklada in potem ...

BUM

... enkrat poči nekomu film.

Takrat se vsi čudimo: pa tako mirna družinica so bili. Tako zgledni in vedno nasmejani, ko so šli na sprehod. Pa tako fajni fant je bil, ko je bil še študent. Ta punca ne bi nikomur skrivila lasu na glavi.

Otroček iz vozička počasi zraste. Ustvari si svojo sliko družine. Od doma pozna ogromno psihičnega in lahko tudi fizičnega nasilja, podkupovanja z ene in druge strani, doživi tudi ločitev, ki pripelje mir, po drugi strani pa spet pogovore na raznih centrih o tem, kje naj bi on živel. Jezen je, ne zaupa, nikogar nima, ki bi mu stal ob strani, ki bi bil neka stalnica v njegovem življenju. Bori se po svoje, kakor ve in zna. Če ima srečo, lahko predela vse, kar je doživel in začne svoje življenje na novo, drugače, bolje, če pa te sreče nima, potem na eni nočni zabavi, polni alkohola spozna punco / fanta in še isti večer pristaneta v postelji. Ujameta se in to še kako.

Nadaljevanje zgodbe vsi poznamo.

BUM

... enkrat poči. Pride policija: Ste se umiril gospod ali vas odpeljemo? Imate vi gospa morda kako možnost kam iti za to noč? To bo prijava pri sodniku za prekrške. Več ne moremo storiti, ker v naši prisotnosti ni nikogar ogrožal.

Še policija je zaščitena. Ne odpelje ga, ker ne vidi kaznivega dejanja na svoje oči. Lahko samo poda prijavo na podlagi besed očividcev (otroka, žene, stare matere ...). V družinske zadeve se težko vtikamo. Ko odide je morda mir, morda pa poči še enkrat. Takrat lahko tudi za vedno in za vse.

Potem pa mediji vzamejo stvari v svoje roke in prerešetajo dogodek do kosti. Zakaj, kako, čemu, kdaj ...? Vabijo še razne strokovnjake, ki seveda povedo same pametne stvari, a mogoče za nekaj življenj prepozno.

Ja, v naši družbi je nekaj hudo narobe in dokler se ne bomo tega popolnoma vsi zavedli, bo vedno huje. Vrednote so namreč glavni akter v delovanju vsakega posameznika, pa naj bo še tak kolerik. Če sem se naučila in verjamem ter razumem, da nasilje ni način reševanja težav, potem vem, da se moram brzdati v jezi in hitrih, nepremišljenih reakcijah. Če vem, da je družina temelj v katerem lahko otrok odraste v zdravo, odgovorno, plemenito odraslo osebo, potem mi ne bo vseeno s kom vse bom tvegala morebitno spočetje, ampak se tudi sama špilala fer in odgovorno že od začetka. Če verjamem in tudi iz izkušenj vem, da je konstruktiven pogovor mogoč pri reševanju večine problemov, potem se ga bom posluževala kadarkoli bo mogoče.

Medijske hiše, ki držijo toliko niti v rokah, bi res lahko prerešetale malo te svoje vrednote in začele kako pozitivno naravnano kampanijo namesto vseh črnih, temnih, zloveščih novic.

Preprosto je kot pasulj, a vendar tako zelo zakomplicirano in težko. Začaran krog. Kako ga prekiniti? Kje se lotit reševanja? Prekiniti ga je treba sedaj, v tem trenutku, nikoli namreč ni prepozno. Vsak pri sebi. Jaz se že trudim.

Upam, da bo petletna deklica, ki se bori za življenje, imela možnost nekoč prekiniti začaran krog svoje družinske zgodovine.

Banalne kazni

2011-03-24T22:54:00.001+01:00

Naši državni "voditelji" streljajo v temo - delajo megalomanske neumnosti.

Od sedaj naprej bo (če bo zakon sprejet) protizakonito zidati objekte, ki bodo veliki več kot 30 kvadratnih metrov, s pomočjo sosedov, prijateljev (kar človeka manj stane). Seveda je zadaj tudi veliko dela na črno, a kdo mi lahko dokaže, da sem človeku, ki mi je pomagal, res plačala na roko v velikih denarjih in se izognila plačevanju davkov državi? Kaj pa če mi je vračal uslugo in ni zahteval denarnega plačila? Poznam tudi posameznike, ki so hišo zgradili popolnoma v domači režiji. A sedaj bodo morali najprej ustanoviti gradbeno družinsko podjetje z vsemi papirji in šele potem začeti z gradnjo?

Ma, budalščine.

Ja, s sprejemanjem neumno postavljenih zakonov se bližamo nevarnim mejam, ko bomo kar naenkrat ugotovili, da smo ogroženi, če poberemo štoparja, saj bova oba, če naju ulovijo, plačala, ker se nisva pokoravala možnostim, ki nama jih ponuja država (jaz lahko postanem taksist z vsemi papirji, štopar pa lahko uporabi vrsto ponujenih prevoznih sredstev, ki jih seveda mora plačati).

Potem me bo za vogalom trgovine pričakal nekdo, ki mi bo napisal kazen, ker sem, brez da bi ji uradno računala, starki pomagala prenesti nakupljene stvari v njen avto.

Vsi ukrepi le zato, da se v državni finančni proračun zlije še več denarja, ki pa sproti kopni, hitreje, kot prihaja in od katerega bomo državljani imeli vedno manj in manj ...

Nekaj je hudo narobe v tej državi. Ne bom več razpredala naprej, ker imam drugo, pametnejše delo. Me pa vsake toliko le prešine in zaskrbi: Le kam bomo prišli?

Sanje vs. resničnost

2011-03-20T21:55:00.000+01:00

Dokler so sanje samo sanje, so varno zapakirane v glavah in se v zavesti pojavljajo samo v določenih trenutkih ter prebudijo hrepenenja. Sanje so varne, zanesljive, prijetne. Lahko so popolnoma neuresničljive, a še vedno obstajajo. Dogodki v zadnjem tednu so me prepričali, da neuresničljivih sanj v bistvu ni (če ni poleg kake znanstvene fantastike, ki ni v skladi z zakoni fizike, seveda).

Je samo strah, ki se pojavi, ko se te lepe, varno zapakirane sanje kar naenkrat začno udejanjati in dobivati fizično podobo ter smisel. Ufff ...

To ni mačji kašelj, vam povem!

Zato se zdaj skušam udomačiti ob misli, da so te moje sanje v bistvu popolnoma uresničljive. Seveda le v primeru, da se vržem vanje in plavam po svojih najboljših močeh.

Kdo bi vedel, da bom potrebovala en teden, preden sem lahko v miru zadihala in prespala noč.

P.S.: Občutki, ki jih doživljamo, ko sanjamo, niso nič v primerjavi z občutki, ko sanje postajajo resničnost!

Japonska žlahta

2011-03-11T21:56:00.016+01:00

Ko bi ne bila povezana z Deželo vzhajajočega sonca, kot sem, me današnji dogodki ne bi tako zelo pretresli. Tako pa atova sestrična s svojo družino živi blizu Tokia in vse me je toliko bolj prestrašilo. Prizadel jih je močan potres, ki mu še kar sledijo manjši in večji popotresni sunki. Epicenter potresa je pod morjem, kar pomeni, da so tsunamiji zalili velik del vzhodne obale in povzročili ogromno materialne škode ter vzeli ogromno človeških življenj. Pojavili so se problemi v jedrski elektrarni in sedaj obstaja možnost eksplozije, ki bi povzročila huda radioaktivna sevanja. Upamo na najboljše!

Danes sem res hvaležna za internet in njegove možnosti. Iz prve roke, takoj po usodnih prvih sunkih, sem lahko izvedela, da so v redu, živi in zdravi in potem lahko ostala z njo v občasnih stikih skozi ves dan, ji dala vedet, da če že drugega ne moremo, vsaj mislimo lahko nanje. Bolje kot nič.

Družina je res vrednota. Oziroma, bi mogla biti. Tudi razširjena. V zdravih in priporočljivih mejah. Ne premalo in ne preveč. Ravno prav, za občutek, za odnos, za varnost in zaupanje.

Danes se torej čutim povezana z Japonsko. Zelo!

Prehlad

2011-03-06T09:01:00.000+01:00

Zadnje mesece sem stalno nekaj bolehna. Seveda je bil čas, ko sem prebolela pljučnico, najhujši, a te dni pa prebolevam enega najhujših prehladov do sedaj. V enem dnevu sem porabila 12 paketkov robčkov in vsak robček je bil popolnoma moker. Če ne bi videla, ne bi mogla verjet, da moj nos / glava / sinusi sploh lahko proizvedejo toliko tekočine. Včeraj zvečer mi je bilo tega dovolj, kljub temu, da je bilo za 4% bolje. Zavrela sem si vodo, jo primerno osolila in počakala, da se shladi. Potem sem pa vzela sterilno brizgo in si s pol litra doma pripravljene fiziološke raztopine izprala svoj popolnoma zamašen nos.

Danes zjutraj sem se prebudila z zaprtimi usti. Ja, dihala sem skozi obe prosti nosnici. Huraaaa! Končno.

Cilj dosežen.

Smrt

2011-02-24T23:28:00.000+01:00

Nepredvidljiva in skoraj grozeča. Napade v trenutku in četudi se ves čas verziramo v veri v posmrtno življenje, nas strese iz samih globin.
Novica brez posebnega fizičnega vzroka povzroči bolečine po celem telesu in že samo dejstvo, da človeka, ki si ga nazadnje videl v nedeljo, ne boš videl nikoli več, te za trenutek onesposobi do konca.

Pride pa vsake toliko. Kot bi vedela, da že nekam predolgo spimo. Zdi se mi, da ima zelo rada mlade ljudi, tiste, ki so šele začeli dobro živeti.

Končno si postavi življenje v red in hopsasa, postane goden za smrt. Ni štekat!

Ne moreš ji niti oporekat. Ko je končano, je končano in ni poti nazaj.

Zato sem včeraj pobegnila iz Ljubljane. Po skoraj neverjetni novici nisem zmogla drugega kot razmišljati o človeku, ki je nam, moji družini naredil toliko dobrega, o človeku, ki smo ga kljub njegovi hitri jezi in nekoliko skrivnostnem življenju, sprejeli medse kot za svojega. V dvajsetih letih je iz zidarske pogodbe zraslo prijateljstvo, ki se ni nikoli skrhalo. Bili so vzponi in padci, a na koncu je bilo vedno na mizi toplo kosilo, ki je bilo za pojest. Sedaj ga ni več. Pogrešala bom topel in vesel pozdrav, ki me je pričakal vsakič, ko sem vstopila skozi vrata in je bil pri nas na obisku: "Oooo, Uršika!"
Eh, zdaj se vsak od nas po svoje bori s temi čustvi pogrešanja, morda krivde zaradi nerešenih sporov in tudi jeze.

Saj vemo. Življenje bo šlo naprej. Od njega bo ostal bled spomin, a ostal bo. Če ne drugega nas bodo nanj vedno spominjale stvari, ki jih je okrog nas zgradil s svojimi golimi delovnimi rokami.

Entuziazem

2011-02-18T14:47:00.001+01:00

Če koga občudujem, občudujem svojega starega očeta in njegovo zavzetost. Zdi se, da svoje celo življenje posveča eni sami stvari. Podnevi, ponoči, v trgovini ali v cerkvi, doma, še posebej vsak večer od sedme ure naprej, se v njegovi glavi vrtijo slike, dialogi, spomini povezani s politiko. Takšni ali drugačni, prejšnji režim, sedanji režim, ta, ona, tretja vlada, včasih se zdi pri njem vse pomešano in nejasno, a zavzetost je iz dneva v dan večja. Četudi se nerada spuščam z njim v politične debate, saj si v mnenjih vedno prideva navzkriž, še več, sam zelo redko še najde sogovornika, s katerim bi si bila istih misli, ga občudujem. Vsak dan redno in čedno prelista in v nekaterih odsekih (politično naravnanih, seveda) natančno prebere (navadno od zadnje strani naprej (ali bolje rečeno nazaj)) Delo in njegove priloge. Če je le doma (in navadno tudi vedno je), nekaj minut do sedmih zvečer zasede svoj naslanjač ter si ogleda Odmeve in 24 ur. Z daljincem v roki vedno istočasno, s preklapljanjem na ena in štiri. Skupaj s staro mamo novinarje sproti glasno komentirata in ne mine večer, da se ne bi smejala njunim zanimivim dialogom, kadarkoli ju slišim.

Nihče od nas ga ne more popolnoma razumeti, ker nam na srečo ni bilo dano biti v njegovi koži, še posebno ne takrat, ko je izgubil svoji sestri, katerih nasilna smrt v času zaključevanja druge svetovne vojne, je po mojem mnenju njegova doživljenjska inspiracija v zanimanju za politiko. Življenje v revščini z veliko brati in sestrami in izguba matere nekaj mesecev za sestrama, mu niso dale možnosti žalovanja, ampak je moral poprijeti za delo, saj se je kar naenkrat znašel kot najstarejši v skromnem bajtarskem gospodinjstvu.

Seveda bi bilo bolje pustiti preteklost za sabo, odpustiti in živeti v miru dani trenutek, a dani trenutek je stari oče živel takrat, ko je bilo najmanj treba in na način, ki ni zavidanja vreden. Potem pa, ko je šlo življenje na bolje, so prišli spomini, so prišla čustva, so prišla vprašanja brez odgovorov in odtod tudi iskanje zadoščenja v zanimanju za politiko ter pogrevanje težkih in krutih dogodkov, s katerimi mu življenje ni prizaneslo.

Zato nikoli ne odneha in tudi do konca življenja ne bo. Hoče odgovore, hoče zadoščenje, hoče malo bolj brezskrbno otroštvo in mladost. Odgovorov, ki jih on želi in pričakuje, najbrž nikoli ne bo, se pravi tudi zadoščenja ne bo. Tudi brezskrbnega otroštva mu nihče ne more dati. Lahko ga pa pustimo v miru, mu kdaj pa kdaj damo vedeti, da ga razumemo, tudi pomagamo v teh njegovih iskanjih, seveda na njegov način in v njegovem tempu. Ne išče našega strinjanja in kimanja, tudi spodbude ne, saj ima motivacije, da bi jo lahko za velike denarje prodajal. Za tisto kar išče, se bo že sam pobrigal. To dokazuje tudi v zadnjih tednih, ko spet odpira svojo preteklost in jo podoživlja. To mu pomaga in tudi nam, njegovim otrokom, vnukom ne škodi kaj malega vedeti o njegovem življenju, o naši zgodovini. V končni fazi pravijo, da travmatični dogodki zaznamujejo družinsko drevo še ničkoliko rodov po njem.

Zgodovinski* športni trenutki

2011-02-17T18:51:00.000+01:00

*Zgodovina - moje dosedanje življenje.

Prvi razred
Pri športni vzgoji tečemo. Sošolci delajo krog, ali bolje rečeno pravokotnik okoli telovadnice, jaz tečem v najmanjšem krogu na sredini. Počutim se odlično.

Med starimi stvarmi občudujem medalje ata, mame in stricev, ki so jih dosegli na tekaških maratonih, tudi slike z nogometnih turnirjev so tam.

Višja stopnja
V času medrazrednih turnirjev košarke, sedim na navijaški klopi, ter na vso moč navijam za naše. Če se ne motim, so bile naše punce tako dobre, da so v petem ali šestem razredu premagale vse višje razrede.

Pozimi se navdušujem nad poleti Primoža Peterke. Po nekaj zmagah sploh ne dvomim več v njegov uspeh. Takoj, ko se potolče po kolenih, vem, da bo to nov rekord.

Gledam tudi vsako smučarsko tekmo, ki je predvajana. Aktualen je Jure Košir, a Alberto Tomba je bil res Bomba.

Poleti stojim ob hiši in mimo gre proga Bloudkovega maratona. Kolesarji drvijo, med njimi sosed in sošolka, dobra prijateljica.

Srednja šola
Veselim se svoje prijateljico, ko kot mladinka doseže uspeh svoje kolesarske kariere.

Prvič se srečam z alpinizmom prek Nejca Zaplotnika.

Sicer me šport ne zanima kaj dosti. Pomembnejše so druge stvari.

Sedanji čas
S prijateljico veliko debatirava o njeni športni karieri in spodbujam jo, kakor vem in znam. Veselim se pa vsakega njenega uspeha in mi veliko pomeni.

Izmed sedmih, postane moj izbirni predmet Športna psihologija in prof. Matej Tušak nas skozi izkušnje dela s športniki pelje skozi skrivnosti športnikov, predvsem pomena psihološke priprave poleg telesne.

Zimske OI 2010. Petra Majdič. Ostajam brez besed. Začenjam se zavedati, da so športniki pripravljeni za uspeh tvegati celo ... življenje. Ne vem ali bi bila prestrašena, ali ponosna.

V gorah umre Tomaž Humar. Kot pri Majdičevi, sem spet mešanih občutkov.

Ogledam si prvo nogometno tekmo od začetka do konca in sicer SP 2010, Slovenija : ZDA. Na koncu se skupaj s celo Slovenijo jezim. Skoraj si ne morem verjeti izzidu tekme.
Naslednjo tekmo gledam v New Yorškem pubu in sicer veliki finale SP, Španija : Nizozemska.

Danes si vzamem minutko in si ogledam prekrasen spust Tine Maze. Priznam, srce mi je zastalo, vsakič, ko sem pogledala na vmesni čas in videla, da vodi. S številko ena je prva odpeljala prvo vožnjo in ostala na prvem mestu do konca. V drugi vožnji pa je za devet stotink premagala italijanko. Je možno? Kapo dol!

Prince Edward Island, Canada

2011-02-15T22:35:00.002+01:00

V zadnjih dneh se navdušujem nad tem otokom. Še iz otroštva se mi vrtijo slike opisov Lucy Maud Montgomery, ko z besedami izvrstno naslika pokrajino sicer izmišljene Avonleje na Otoku Princa Edwarda, kjer je svoj najlepši del življenja preživela njena junakinja Anne Shirley.
Tako živo sem si vse predstavljala, da ne bi bilo potrebno reči dvakrat in že bi se preselila tja. Saj vem, tudi Slovenija je prekrasna dežela, a če si dovolim zahrepeneti po odkrivanju novih svetov, je to eden od prvih krajev, kamor bi se z veseljem podala.

Tudi živeti menda ni slabo na otoku, nasploh v Kanadi je menda življenje dobro. No, nekoč, ko bo pravi čas in prava priložnost, se podam na ta nebeški košček Zemlje, da se prepričam, če je res tako sanjski, kot si ga predstavljam.

Jaz, mali generalček

2011-02-14T22:45:00.002+01:00

Baje sem jih postrojila, da so vsi delali, kot sem želela. Vsaj tako mi je pritrdila učiteljica prvega razreda in se ob tem prešerno smejala. Baje me je nič kolikokrat hotela opozorit, pa je potem le popustila, ko je videla, da je tudi to del našega brušenja, mojega uveljavljanja, njihovega sprejemanja drugačnosti v lastno običajnost in obratno. Skoraj ne bi verjela svojemu skoraj tiranskemu otroštvu, če se ne bi zavedala, da sem kolerik v polnem pomenu besede, da moram imeti skoraj vedno prav, da se borim za svoj prav do zadnjega diha ter, da sem po naravi čisti vodja.

No, vsaj führer nisem postala. Se je brušenje obneslo in sem do časa ugotovila, da nadvlada ni dobra, da bo treba le sprejeti vse kot sebi enake, še posebej, če sem želela, da me oni sprejmejo medse kot enakovredno članico. Se pa še sedaj v zadregi nasmehnem, ko pomislim, kako sem ukazovala prijateljici, sosedi naj mi že nese vendar torbo.

Prva mobilna objava

2011-02-14T14:00:00.000+01:00

Ze lansko leto sem imela velike tezave, kako najlazje objavljati stvari na blog, ko me kak dolg cas ni pri racunalniku. Seveda je treba resitve poiskat takrat, ko je najmanj casa za to. Namesto, da bi se ucila za izpit, brskam po blogu, iscem novosti in pisem neumnosti. Eh ... Bo ze =). No, pa poglejmo ....

Juno (2007)

2011-02-13T10:19:00.000+01:00

Najstniška drama z izvrstnimi humorističnimi vložki, mi je zelo všeč. Sicer vsebuje kup skoraj neverjetnih dogodkov in dialogov, vsaj za naš kulturni prostor. Mislim pa, da je pri Američanih vse mogoče in se najdejo tudi izredno razumevajoči starši in najstniki, ki se s pomočjo pozitivnega pogleda na svet ter z posebnim smislom za humor popolnoma v redu prebijejo skozi razburkana najstniška leta. Seveda je najstniška nosečnost posebna, skoraj tabu tema v vseh kulturah. Težko se soočimo z dejstvom o množičnih splavih, še težje pa je ubrati pot posvojitve ali vzgoje. Ker pa starostna meja pri kateri začno najstniki prakticirati spolnost, strmo niža, bo seveda tudi podobnih "nesrečic" vedno več. Film prikazuje en vidik ene najstnice in njen način spopadanja z nenajavljenim gostom. Vsak primer torej zahteva svojo obravnavo, sta mi pa kot v ideal v filmu postavljena starša, ki Juno priskočita na pomoč, se trudita razumet, jo tolažit ter ji pomagata skozi najtežje trenutke.

Za tvojih prvih petdeset

2011-02-07T08:05:00.001+01:00

Vse najboljše, mami! ;)

Nekaj me onemogoča

2011-02-06T23:18:00.000+01:00

Strah? Negotovost? Prihodnost?

Le zakaj?

Ko ugotovim, bo vse bolje. Takrat bo AKCIJA!

Črnogledost z lučko

2011-02-04T08:05:00.001+01:00

Kako naj vernik, ki z borno plačo komaj preživlja sebe in družino, mirno gleda domačega župnika, ki se vozi v spet (po dveh letih) novem BMWju? Poleg tega ima pa za hobi še savno v župnijšču ter motor za dolge poletne mesece. Ni, da mu ne privoščim, župniku, človeka dostojno življenje, a mislim, da je njegovo poslanstvo vse kje drugje kot v zbiranju jeklenih konjičkov, v čaranju, v prirejanju modnih revij ali drugih hobijih, ki zahtevajo čas in denar ...

Cerkev, ki naj bi živela od darov vernikov, se na globoko ukvarja z gospodarstvom. Vse gre v take razsežnosti, da počasi curljajo v javnost novičke o enormnih dolgovih, medtem ko skuša nadškofija vse lepo pomesti nazaj pod preprogo. Kje je tu iskrenost? Kje je tu Kristus?

Danes sem torej razočarana. Globoko. Vem, da bo tisto, kar je dobro ostalo, a vem pa tudi, da ima naša Cerkev na slovenskem, kljub svoji tisočletni zgodovini, kot pojemo v svečani pesmi Tisoč let je že minilo, kar je naš slovenski rod ...., velike težave in bo potrebno ogromno časa, da nazaj vzpostavi zaupanje vseh ljudi. Kot da že ni dovolj očitkov proti Cerkvi brez razloga s strani vseh ateistov, ki se na vse kriplje branijo tega, da bi čemur verjeli. Ne, Cerkev še sama sebi koplje jamo.

No, zdaj počasi, a vztrajno pada vanjo.

Kaj bi jo rešilo? Ker sem človek, ki verjame v iskrenost (kakor so me po veri doma in v župniji pri verouku naučili), se pravi, da grem k spovedi, priznam svojo krivdo, povem in popravim storjene krivice, se opravičim in se trudim za poboljšanje. V veh letih verske vzgoje mi ni en človek rekel, da je pametno kdaj kako stvar zamolčati, jo pomesti pod preprogo, skriti pred drugimi, ker pač bi sicer oskrunilo moj ugled, varnost, zaupanje. V kolikor izgubim zaupanje svojih bližnjih, si ga navadno želim čimprej pridobiti nazaj in naredim za to vse.

Verniki smo v Cerkvi bližnji, bratje in sestre. Nadškof, cerkveni ekonom sta mi torej sobrata .... ki sta, poleg drugih velikašev, izgubila moje zaupanje (pa da se razumemo: nisem izgubila zaupanja zaradi negospodarnega ravnanja s premoženjem, ampak zaradi oddaljitve od poslanstva, zaradi neiskrenosti, zaradi nekega pohlepa ...). Kristus me ni pustil na cedilu, oni pa.

No, boste sedaj naredili tako, kot ste me učili, ali bom morala še v Cerkvenih krogih prebirati zrnje od plev?

Jože Felc: Živeti življenje

2011-01-20T00:29:00.024+01:00

Govorili so o knjigi, ki je izšla le 14 dni pred njegovo smrtjo. V roke mi je prišla na en osamljen petek, ko sem morala po opravkih v mesto, do Mohorjeve knjigarne. Zakaj pa ne, sem si rekla: Morda je čas, da ga spoznam. Po prvih 50 straneh mi je postalo žal, da se ga nisem lotila spoznavati prej. Pa tako blizu sem mu bila ves čas. Blizu po geografski razdalji, seveda, pa kaki drugi še precej daleč. Še sedaj, ko sem prebrala knjigo, ne morem reči, da sem mu blizu, kajti ta človek je imel globine, ki jim bom težko kos, oziroma jih še ima, saj si je prek literarnega ustvarjanja upodobil nesmrtni del duše, ki bo za vedno ostal med nami in z vsemi, ki še pridejo. Nismo ga dovolj cenili, to mi je jasno. V mojem kraju, ki je tako blizu "Griču", nisem slišala kaj dosti govoriti o njem. Ne vem točno zakaj, a najverjetneje zaradi tabuiziranja duševnih bolnikov, katerim je dr. Felc daroval svoje življenje. Ja, daroval. Ponižnost, in spoštovanje, s katerima se je posvečal svojim pacientom, sta občudovanja vredna in vzor za vse nas, ki nas čaka vsakdanje delo z takšnimi ali drugačnimi ljudmi. A šel je še dlje: ko mu ponižnost in spoštovanje nista bila dovolj, se je začenjal vživljati v njihov, nam nerazumljiv svet četrte dimenzije. Želel si je razumeti in uspevalo mu je.

Njegova zadnja knjiga je zbirka intervjujev iz različnih časopisov od začetka osemdesetih dalje. Večinoma so to intervjuji ob izidih njegovih knjig ter tudi intervjujih ob kakih pomembnih družbenih dogodkih. Knjiga je opremljena s spremnima besedama ter s fotografijami iz doktorjevega življenja. Več kot 500 strani priča o tem kako velikega človeka smo imeli med nami. Velikega zdravnika, ki je oral ledino za marsikatero nujno potrebno spremembo v slovenski psihiatriji ter izvrstnega pisatelja, ki je skušal javnosti, poleg ostalega, predvsem približati to četrto dimenzijo, ki je bila dotlej skrita za obzidjem azila za norce na "Griču" v mestu s sicer častitljivo petstoletno zgodovino. Zaoral je ledine, pustil neizbrisne pečate in na nas je, da nadaljujemo njegovo delo naprej.

Osamelci so torej moj naslednji knjižni projekt.

Rada bi verjela

2011-01-17T23:02:00.002+01:00

Cvetka z današnjega srečanja ViL

2011-01-16T22:46:00.000+01:00

Prvi: Ali veste za kaj se gre v tej zgodbi?
Drugi: Ja.
Prvi: No, za kaj?
Drugi: Ne vem.

Izpod peresa Berte Golob

2011-01-14T21:02:00.000+01:00

Pisateljica, ki je zaznamovala moja otroška leta. Ker imamo "veze" pri založbi Ognjišče, sem imela srečo, ko sem v dar prejela vse slikanice, knjige, kasete, ki so kdajkoli izšle. Berta slovi med pobarvankami. Preprosto besedilo, ki otroku na veličasten način približa še tako nerazumljiv praznik ali zakompliciranega svetnika. Ne samo, da so bile vse strani skrbno pobarvane, tudi prebrane sem jih imela in to ne le enkrat.

V najlepšem spominu pa ohranjam njeno avtobiografijo za otroke z naslovom Kako visoko je nebo. V njej tenkočutno pripoveduje o tem kako je že kot mala izgubila mamo ter na kakšen način je žalovala skozi otroška leta. Tudi vsi izvrstno opisani hudomušni doživljaji so me vedno ponesli na kraj dogodka, da sem bodisi stala poleg nje ali se celo poistovetila z njo. Seveda so čudovite ilustracije Jelke Reichman še bolj pripomogle k bolj doživetemu požiranju njenih literarnih lepot.

Danes sem naletela na novo slikanico izpod njenega peresa. Lepe, bele platnice, na katerih je narisana lastovka. Spet ji je uspelo človeka postaviti tja, kamor spada - v krog narave, kakor si je to zamislil sam Bog. Preko enega leta v življenju najprej ene, dveh in na koncu štirih lastovk, je opisala posamezne doživljaje iz človeškega življenja. Doživljaji, ki so kot kapljica v morje sekund enega življenja, a vendar predstavljajo pomembne mejnike, četudi so nam kdaj premalo razumljivi, ker preveč že razmišljamo s svojo glavo in se ne pustimo krogu narave, da bi nas peljal tako, kakor je v nas zapisano.

Všeč mi je, da si je izbrala lastovke za primero. Ptica, ki ima tako zanimivo in razburljivo življenje. Najprej pride v naše kraje, si zgradi gnezdo, izvali jajca, skrbi za izvaljene mladiče in potem, ko jih nauči leteti, vsi skupaj odidejo na dolgo pot v tople kraje, kjer se začne novo, spet drugačno življenje.

Zgodbo sem prebrala v nekaj minutah, a mi bo ostala v spominu za vedno, tako kot vse ostale Bertine zgodbe, ki so mi kdaj prišle pod roko. Vesela sem, da sem imela kot otrok možnost prebiranja njenih besed, ki so mi omogočale tako rast v literarnem smislu kot duhovnem in vzgojnem. Želim si več takih pisateljev, predvsem za otroke.

Za ljubezen z ljubeznijo

2011-01-13T17:29:00.000+01:00

Lepo moje je srce

2011-01-12T14:33:00.000+01:00

*Še ena iz koncerta. Pri nas solira Martin Sušnik.

Adiemus

2011-01-08T23:44:00.000+01:00

Ariadiamus late, ariadiamus da, aria natus late adua. Aravaretue vate, aravaterue vate, aravatetue vate latea. Ariadiamus late, ariadiamus da, aria natus late adua. Aravaretue vate, aravaterue vate, aravatetue vate latea. Anamanacoole rawe, anamanacoole ra, anamanacoole rawe akala ...

Še dobro, da nas čakata še dva koncerta, da bom lahko še dvakrat uživala v petju tega krasnega komada.

Sanjski par

2011-01-06T22:06:00.000+01:00

Spet sem se spomnila nanju. On, visok, postaven, nasmejan, ona luštna, mala, nasmejana. Oba zaljubljena do ušes in seveda sveže poročena. Ko sem ju prvič zagledala, sem odprtih oči obstala. Toliko sreče na enem kupu, med dvema tako različnima človekoma. Toliko sprejemanja in hkrati toliko neposrednosti. Je že res, da živita v deželi, kjer ni tabujev, ni stereotipov in ne predsodkov, vsaj ne takšnih kot jih poznamo tu, a kljub temu sta v vsej svoji ljubezni živi dokaz, da prava ljubezen ne pozna meja.
Spomnim se, da smo celo spregovorili nekaj besed in očarala sta me s svojo pozitivnostjo in veseljem do življenja, ki ga zajemata s polno žlico in sta pripravljena narediti vse drug za drugega, za družinico, ki nastaja.
Če ju nisem že prej občudovala, sta mi v trenutku tistih nekaj besed postala pravi zgled.

Srečno 2011 vsem!

2011-01-01T22:40:00.000+01:00

Ne morem verjeti, da sem se, v času grozljivega genocida, ki se je odvijal na drugem koncu sveta, sama kot devetletna punčka brezskrbno igrala. Po eni strani čutim hvaležnost, po drugi pa neznansko žalost. Najbolj nad seboj, ker sem tako premalo hvaležna za vse to, kar imam, kajti imam ogromno. V leto 2011 stopam v miru, obkrožena z ljubeznijo, z ogromno možnosti za svetlo prihodnost, z vsemi pogoji za učenje, veselje, vsakdanje življenje. Nisem lačna, imam lepe obleke, avto in denar za bencin in kar je najpomembneje, okoli sebe imam ljudi, ki jih imam rada, ljudi, ki me podpirajo, me imajo radi. Na koncu vseh koncev imam vero v Boga, ki mi pomaga premagati vse ovire.

Knjigo vam vsem priporočam v branje, v letu 2011 pa vam želim predvsem vere in zaupanja v Boga ter s tem v svetlo prihodnost.

O materah

2010-12-28T14:49:00.000+01:00

"Mati sámo ena je!"

To je slavni izrek moje mame. Obe ga uporabljava, ko se kaj hecava druga z drugo. Je pa skrajno resničen in implicira neko socialno dejstvo, ki nosi za seboj ogromno raznorazne prtljage. Ko sem se zjutraj prebudila, nisem vedela, da mi bo dan minil v razmišljanju o materah. Ne toliko o svoji, kot o materah na splošno. Včerajšnji dan sem preživela v družbi novopečene mamice trimesečnemu sinčku, ki svojo vlogo šele spoznava, se sprašuje o njej, jo živi. Gre ji dobro, je pogumna in močna, srce ima na pravem mestu in mislim, da je mali zadel na loteriji, ko je dobil njo za mamico. Seveda ni popolna, a kdo pa je? Delala bo kikse, a kdo jih pa ne. Glavno je le, da se zaveda, da je otrok dar, da živi zato, da bo nekoč lahko samostojna, odrasla, odgovorna oseba, k čemur mu mora pomagati tudi ona. Tega pa mislim, da se moja prijateljica zelo dobro zaveda.

Na drugi strani sem se zjutraj posredno srečala z dvema materama, ki sta sicer z vsem srcem sprejeli to svojo vlogo, imata svoje otroke radi, a vendar jim povzročata velika bremena.

Prva si je zaradi svojih težav v zakonu ter osebne nevrotičnosti izbrala sina za svojega partnerja in ga do te mere obremenila s svojimi čustvenimi težavami, da je fant popolnoma zaprt vase in nosi v sebi toliko enega gneva, jeze do očeta ter svojo mater kuje visoko nad zvezde, da obstaja veliki dvom o tem ali mu bo uspelo najti punco, ki bo najprej dovolj dobra zanj in njegovo mamo in, ki bo lahko prišla do njegovih globin ter ran iz preteklosti. Mati ga je priklenila nase, mu naložila ogromno svojih bremen, ki jih ne zmore in jih sploh ne bi smel nositi.

Druga mati je obremenjena z javnim mnenjem o svojih otrocih. Morda se za tem skriva tudi konkretna skrb v pravilnost odločitev svojo hčerke, a kljub temu ji ne da priložnosti, da bi se lahko odkrito pogovorili, da bi si lahko ustvarila svoje mnenje in hčerko pri odločitvi podprla, še posebej, če bi videla, da je res srečna in zadovoljna. Kajti, ali ni to cilj v življenju vsakega posameznika. Biti srečen v tem kar je.

Biti mati je vsekakor zelo težko, še posebno, če ni podlage od prej, če ni jasnih vrednot na katerem sloni vzgoja in, če ni jasnega zavedanja bistva materinstva, ki je: otroka pripraviti na samostojno, odgovorno in zadovoljno življenje v družbi. Je pa vse to kompleksen proces in zato vsaka mati kdaj pa kdaj tudi pade. Hudo je le, če pade prevečkrat.

Dva koraka pred ali za

2010-12-27T23:19:00.000+01:00

Že dolgo imam občutek, da sem z nekaterimi vedno dva koraka v nekem zamiku. Nikoli na isti valovni dolžini, ali zelo redko.

Problem je itak v meni, ker ne znam ločit dela od užitka, prijateljstva od drugega prijateljstva, noči od dneva, jutra od popoldneva ...

Želim si ne vedeti tega, kar vem in želim si znati ohranjati pravo distanco ter bližino obenem z vsemi, ki so mi blizu.

Težka bo. Morda je rešitev zgolj v tem, da vse lepo prepustim času ter živim sedanji trenutek kakor najbolje vem. Ostalo bo že nekako.

Ni štekat :):):)

2010-12-22T09:55:00.003+01:00

I wish I could skate away on

2010-12-22T09:50:00.000+01:00

Najboljši film vseh časov!

2010-12-14T11:17:00.002+01:00

Update

2010-12-14T08:33:00.001+01:00

To bi bil zlahka komad prejšnjega tedna. Ne zaradi besedila, ampak zaradi melodije (vem, nenavadno zame). Pozabila sem kako zelo mi je italijanščina po svoje všeč. Morda bi bilo pametno, ko se enkrat spravim in se je dodobra naučim, morda grem v Italijo in to ne samo nakupovat.

Benetke. Ja, v Benetke moram iti nekoč. Kdo gre z mano??? ;) Čeprav mislim, da je nekaj drugih destinacij v prednosti.

Ampak ... trenutno je moja destinacija spet bela Ljubljana in sobica v njej, ki sem jo odkrila šele danes zjutraj, ko sem se dejansko prebila do nje (ja, tako je, če klepetam v nedogled do nedogleda).

Čaka me veliko lepih reči ...

Čutim rast plavalne kožice med prsti na nogah

2010-12-08T21:59:00.000+01:00

Voda. Kamorkoli pogledam, voda. SPET?!?!?!?!

Tokrat celo v vseh treh agregatnih stanjih naenkrat. Pišuka, pa kaj komu ni jasno? Na kateri urad lahko napišem 500 strani dolgo pritožbo na vse te letošnje padavine? Pa na meglo? Pa na oblake, ki zakrivajo sonce?

Danes, preden sem se usedla na frizerski stol, sem razmišljala, da bi si glavo pobarvala na rumeno. Morda tako ne bom pozabila kakšne barve je sončen dan.

Najbrž o tem, da se bom jutri po vsej verjetnosti spet prebudila na otoku, ni potrebno razglabljati. Sprašujem se, če je bilo sploh pametno, da sem naredila izpit za avto. Mar ga ne bi raje za čoln, ali pa za letalo. Tako malo, jadralno, za dve osebi. Po cestah ni več varno. Če niso zasnežene ali zalite, se samovoljno premikajo.

Samo 14 dni imam prakso.

Če mi sneg na cesti ne jemlje kontrole, mi jo jemljejo trmasti vozniki kamionov, ki se brezskrbno sprehajajo okoli svojega vozila, medtem ko hočem jaz priti mimo. Potem se pa vsi čudijo kako to, da se kar sukam po cesti levo, desno in na koncu pristanem v položaju pravokotno nanjo. Za nameček se vozim še čisto po polžje zaradi gooooste megle. A to še ni vse! Na koncu se začne premikati še cesta. Zemeljski plaz, ki pravi: "Če hočeš priti na cilj, pojdi okoli riti v "aržet"".

Vse to na poti na mojo prakso. Počasi bom dala odpoved. Tako ali tako. Eh ...

Vsaj srednješolskih zvezkov in učbenikov mi ne more voda več uničiti, saj mi jih je že. :):):):):):):):)